Page 264 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 264
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
primeru tisti, ki so bili zaposleni v Operi, so bili leta 1945 obsojeni na re-
lativno kratke kazni. Direktor Opere Vilko Ukmar sploh ni bil obtožen in
tudi ne obsojen, kar Primož Kuret pojasnjuje takole:
Med vojno za operno gledališče ni veljal kulturni molk, ki ga je sicer
razglasila Osvobodilna fronta, saj je nudilo zatočišče in zaposlitve
številnim umetnikom in drugim. Zato Ukmar po vojni ni imel te-
žav zaradi kršitve kulturnega molka.39
Ukmarjeva soproga, pevka Mileva Ukmar-Boltar, je bila obsojena, pa
tudi mezzosopranistka Mila Kogojeva, ki je julija 1945 prišla na črno listo,
ker je za dve sezoni (1942–1945) zapustila ljubljansko Opero in »sprejela an-
gažma v ustaškem gledališču v Zagrebu«.40 V Zagrebu sta dva primera ve-
liko bolj drastična. Lovro Matačić je bil aretiran takoj maja 1945, po ne-
katerih virih celo obsojen na smrt, potem pa je bil v zaporu do amnestije
avgusta 1946.41 Najhujše pa se je zgodilo s prvim ravnateljem Opere Straž-
nickim. Do danes kroži legenda, da je takoj po padcu NDH srečal enega od
tistih glasbenikov, ki so bili po vrnitvi iz partizanov na vodilnih položajih.
Ta mu je menda rekel, da ga čaka strašna kazen, ker je sodeloval z ustaškim
režimom, ko je bil direktor Opere, nakar je Stražnicki odšel do zagrebške-
ga Savskega mostu in se vrgel v reko.42
O dogodkih iz obdobja razvpite NDH se je na Hrvaškem pisalo v ne-
kdanji Jugoslaviji drugače kot od osamosvojitve do danes, kar velja tudi
za glasbeno historiografijo. Kar zadeva zgodovinski pogled na zagrebško
Opero, imamo izjemno dober primer. V monografiji o Hrvaškem narod-
nem gledališču iz leta 1985 je poglavje o operi sestavila glasbena zgodo-
vinarka Jagoda Martinčević. Za to obdobje je zapisala, da je bilo »zaradi
vojnih razmer revnejše z opernimi predstavami. Vendar, Opera je delala
39 Primož Kuret, »Ljubljanska opera med letoma 1913 in 1945«, v Opera balet Ljubljana:
zlitje stoletij (Ljubljana: SNG Opera in balet Ljubljana, 2011), 169.
40 Neubauer, Ljubljanska Opera, 65.
41 Eva Sedak, Životopis glazbom, v Eva Sedak, ur., Matačić (Zagreb: Fond Lovro & Lil-
ly Matačić, AGM, 1996), 70–77.
42 To različico zgodbe o smrti Stražnickega sem izvedela od dirigenta Igorja Gjadro-
va. Kolikor mi je znano, je podatek o vzroku smrti Stražnickega prvič objavljen šele
leta 2017, v članku Stanislava Tuksarja: »Pritom valja istaknuti da je Stražnicki po-
činio samoubojstvo 1945. godine na svoj 62. rođendan, nakon što su ga komunistič-
ke vlasti optužile za navodnu kolaboraciju s ustaškim režimom za vrijeme dok je bio
direktor zagrebačke Opere (od 1940, odnosno 1941-1943).«, Stanislav Tuksar, »Viso-
koškolska nastava povijesti glazbe u Zagrebu«, Arti musices 48, št. 1 (2017): 65.
262
primeru tisti, ki so bili zaposleni v Operi, so bili leta 1945 obsojeni na re-
lativno kratke kazni. Direktor Opere Vilko Ukmar sploh ni bil obtožen in
tudi ne obsojen, kar Primož Kuret pojasnjuje takole:
Med vojno za operno gledališče ni veljal kulturni molk, ki ga je sicer
razglasila Osvobodilna fronta, saj je nudilo zatočišče in zaposlitve
številnim umetnikom in drugim. Zato Ukmar po vojni ni imel te-
žav zaradi kršitve kulturnega molka.39
Ukmarjeva soproga, pevka Mileva Ukmar-Boltar, je bila obsojena, pa
tudi mezzosopranistka Mila Kogojeva, ki je julija 1945 prišla na črno listo,
ker je za dve sezoni (1942–1945) zapustila ljubljansko Opero in »sprejela an-
gažma v ustaškem gledališču v Zagrebu«.40 V Zagrebu sta dva primera ve-
liko bolj drastična. Lovro Matačić je bil aretiran takoj maja 1945, po ne-
katerih virih celo obsojen na smrt, potem pa je bil v zaporu do amnestije
avgusta 1946.41 Najhujše pa se je zgodilo s prvim ravnateljem Opere Straž-
nickim. Do danes kroži legenda, da je takoj po padcu NDH srečal enega od
tistih glasbenikov, ki so bili po vrnitvi iz partizanov na vodilnih položajih.
Ta mu je menda rekel, da ga čaka strašna kazen, ker je sodeloval z ustaškim
režimom, ko je bil direktor Opere, nakar je Stražnicki odšel do zagrebške-
ga Savskega mostu in se vrgel v reko.42
O dogodkih iz obdobja razvpite NDH se je na Hrvaškem pisalo v ne-
kdanji Jugoslaviji drugače kot od osamosvojitve do danes, kar velja tudi
za glasbeno historiografijo. Kar zadeva zgodovinski pogled na zagrebško
Opero, imamo izjemno dober primer. V monografiji o Hrvaškem narod-
nem gledališču iz leta 1985 je poglavje o operi sestavila glasbena zgodo-
vinarka Jagoda Martinčević. Za to obdobje je zapisala, da je bilo »zaradi
vojnih razmer revnejše z opernimi predstavami. Vendar, Opera je delala
39 Primož Kuret, »Ljubljanska opera med letoma 1913 in 1945«, v Opera balet Ljubljana:
zlitje stoletij (Ljubljana: SNG Opera in balet Ljubljana, 2011), 169.
40 Neubauer, Ljubljanska Opera, 65.
41 Eva Sedak, Životopis glazbom, v Eva Sedak, ur., Matačić (Zagreb: Fond Lovro & Lil-
ly Matačić, AGM, 1996), 70–77.
42 To različico zgodbe o smrti Stražnickega sem izvedela od dirigenta Igorja Gjadro-
va. Kolikor mi je znano, je podatek o vzroku smrti Stražnickega prvič objavljen šele
leta 2017, v članku Stanislava Tuksarja: »Pritom valja istaknuti da je Stražnicki po-
činio samoubojstvo 1945. godine na svoj 62. rođendan, nakon što su ga komunistič-
ke vlasti optužile za navodnu kolaboraciju s ustaškim režimom za vrijeme dok je bio
direktor zagrebačke Opere (od 1940, odnosno 1941-1943).«, Stanislav Tuksar, »Viso-
koškolska nastava povijesti glazbe u Zagrebu«, Arti musices 48, št. 1 (2017): 65.
262
