Page 262 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 262
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
stopane še precej starejše, d‘Albertove Mrtve oči (1916) in Puccinijeva Ses-
tra Angelica (1917).
V Zagrebu sta bili od tedaj novejših operet na sporedu dve Lehárjevi:
Kjer škrjanček žvrgoli (1918) in Dežela smehljaja (1929), ob njiju pa opereta,
ki je v Ljubljani ni bilo na repertoarju, Meine Schwester und ich (v Zagre-
bu naslovljena Moja sestra i ja, 1930) Ralpha Benatzkega. Ljubljanska publi-
ka je tudi uživala v obljubljenih skladbah Franza Lehárja, Deželi smehljaja
in opereti Paganini (1925). Iz dunajskega operetnega kroga je prišla nekoč
priljubljena opereta Clivia (1933) Nica Dostala, ob tem pa tudi že omenjeni
Benešev Sveti Anton (1932). Nemško operetno ustvarjalnost je predstavila
opereta Walterja Kolla Tri stare škatle (1917), italijansko pa Tiha voda (1920)
Giuseppeja Pietrija.
Posebnost so bile predstave za otroke. Kot pravi hrvaški zgodovinar
Ivo Goldstein, »značilnost totalitarnih režimov je, da se otroci uporablja-
jo za njihovo promocijo in propagando«.32 Toda pri izvedbah glasbenoscen-
skih del za otroke v nacionalnih opernih hišah tega ni bilo veliko, v Zagre-
bu je bilo uprizorjeno le eno, Mirko Kolarić: Majčina pjesma, igra s petjem,
v Ljubljani pa so bila tri; eno delo – Angel z avtom Alojza Mava – je bilo pre-
mierno uprizorjeno pred začetkom vojne, drugi dve sta Peter Golovin –
Janko Gregorc: Princeska in zmaj, otroška bajka, in Samo Hubad: Rdeča ka-
pica, vesela glasbena pravljica.
Sta pa tudi dve posebnosti iz sezone 1941/42 v ljubljanski Operi: prva
izvedba slovenske operete in premiera operete znanega evropskega sklada-
telja. Henrik Neubauer ju v svoji knjigi našteva kot premieri (podatke je čr-
pal iz Gledališkega lista33), nista pa vključeni v Repertoar slovenskih gledališč
1867–196734 niti v Portal slovenskega gledališča SiGledal.35 Sodeč po sezna-
mu v Gledališkem listu je bila 7. decembra 1941 krstna predstava otroške
operete Desetnica Frana Lipaha in Janka Gregorca. Zanimivo je, da je to
32 »U naravi je totalitarnih režima da se i djeca koriste za njihovu promociju i propa-
gandu«, Goldstein, Zagreb 1941–1945, 39.
33 »Pregled opernega dela v sezoni 1941-42«, Gledališki list19/20, št. 18 (1941/42): 178–
179 (dostop 1. 9. 2018, https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-0GH7712H/31
230b4a-8e1b-44f1-ae78-7b43fda5a166/PDF).
34 Dušan Moravec, ur., Repertoar slovenskih gledališč 1867–1967: popis premier in obno-
vitev (Ljubljana: Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, 1967), 248.
35 Portal slovenskega gledališča SiGledal, baza slovenskih profesionalnih in polprofesi-
onalnih produkcij Repertoar (ureja Slovenski gledališki inštitut), Novi Zato, dostop
1. 9. 2018, http://repertoar.sigledal.org/.
260
stopane še precej starejše, d‘Albertove Mrtve oči (1916) in Puccinijeva Ses-
tra Angelica (1917).
V Zagrebu sta bili od tedaj novejših operet na sporedu dve Lehárjevi:
Kjer škrjanček žvrgoli (1918) in Dežela smehljaja (1929), ob njiju pa opereta,
ki je v Ljubljani ni bilo na repertoarju, Meine Schwester und ich (v Zagre-
bu naslovljena Moja sestra i ja, 1930) Ralpha Benatzkega. Ljubljanska publi-
ka je tudi uživala v obljubljenih skladbah Franza Lehárja, Deželi smehljaja
in opereti Paganini (1925). Iz dunajskega operetnega kroga je prišla nekoč
priljubljena opereta Clivia (1933) Nica Dostala, ob tem pa tudi že omenjeni
Benešev Sveti Anton (1932). Nemško operetno ustvarjalnost je predstavila
opereta Walterja Kolla Tri stare škatle (1917), italijansko pa Tiha voda (1920)
Giuseppeja Pietrija.
Posebnost so bile predstave za otroke. Kot pravi hrvaški zgodovinar
Ivo Goldstein, »značilnost totalitarnih režimov je, da se otroci uporablja-
jo za njihovo promocijo in propagando«.32 Toda pri izvedbah glasbenoscen-
skih del za otroke v nacionalnih opernih hišah tega ni bilo veliko, v Zagre-
bu je bilo uprizorjeno le eno, Mirko Kolarić: Majčina pjesma, igra s petjem,
v Ljubljani pa so bila tri; eno delo – Angel z avtom Alojza Mava – je bilo pre-
mierno uprizorjeno pred začetkom vojne, drugi dve sta Peter Golovin –
Janko Gregorc: Princeska in zmaj, otroška bajka, in Samo Hubad: Rdeča ka-
pica, vesela glasbena pravljica.
Sta pa tudi dve posebnosti iz sezone 1941/42 v ljubljanski Operi: prva
izvedba slovenske operete in premiera operete znanega evropskega sklada-
telja. Henrik Neubauer ju v svoji knjigi našteva kot premieri (podatke je čr-
pal iz Gledališkega lista33), nista pa vključeni v Repertoar slovenskih gledališč
1867–196734 niti v Portal slovenskega gledališča SiGledal.35 Sodeč po sezna-
mu v Gledališkem listu je bila 7. decembra 1941 krstna predstava otroške
operete Desetnica Frana Lipaha in Janka Gregorca. Zanimivo je, da je to
32 »U naravi je totalitarnih režima da se i djeca koriste za njihovu promociju i propa-
gandu«, Goldstein, Zagreb 1941–1945, 39.
33 »Pregled opernega dela v sezoni 1941-42«, Gledališki list19/20, št. 18 (1941/42): 178–
179 (dostop 1. 9. 2018, https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-0GH7712H/31
230b4a-8e1b-44f1-ae78-7b43fda5a166/PDF).
34 Dušan Moravec, ur., Repertoar slovenskih gledališč 1867–1967: popis premier in obno-
vitev (Ljubljana: Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, 1967), 248.
35 Portal slovenskega gledališča SiGledal, baza slovenskih profesionalnih in polprofesi-
onalnih produkcij Repertoar (ureja Slovenski gledališki inštitut), Novi Zato, dostop
1. 9. 2018, http://repertoar.sigledal.org/.
260
