Page 290 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 290
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
v državi (poleg srbske v Beogradu in jugoslovanske (=hrvaške) v Zagrebu),
so ustanovili Znanstveno društvo za humanistične vede, ki je posnemalo
način dela akademije. Prizadevanja so bila naposled uslišana leta 1938, ko
je bila kot državna ustanova ustanovljena Akademija znanosti in umetno-
sti v Ljubljani.
Sklep
V letih pred začetkom vojne so želje Slovencev, da bi iz avstrijskega držav-
nega proračuna lahko računali na sredstva za razvoj slovenskih kulturnih
ustanov, naletela na gluha ušesa. Že v pripravi prvega proračuna po vojni,
še preden je bila ustanovljena univerza in podržavljeno gledališče, so bile
med postavkami ministrstva prosvete za slovenski del Kraljevine SHS pred-
videna tudi sredstva za »visoke šole« (torej za bodočo univerzo) in manjša
sredstva za Deželni muzej in Deželno gledališče v Ljubljani.22
Po 1. svetovni vojni je bilo ustanovljenih še veliko znanstvenih in kul-
turnih društev, ki so bila prav tako svojevrsten pokazatelj, da je slovenski
kulturni razvoj dobil z vstopom Slovencev v južnoslovansko državo nov za-
gon. Kako bi ga ocenjeval Ludwig Gumplowicz, ne vemo, saj je umrl pet let
pred začetkom vojne. Morda je bil ta preskok tako hiter, da bi bil presene-
čen celo znani graški sociolog, ki je Slovence izpostavljal kot primer hitre-
ga kulturnega razvoja. Približno pol stoletja pred tem so Slovenci začeli us-
tanavljati društva, ki se niso mogla nasloniti na kakšno dolgo tradicijo in
so vsaka na svojem področju orala ledino. V času Gumplowiczevih ocen so
bile nekatere kulturne dejavnosti že na ravni zrele poklicne dejavnosti, ki
pa je s strani pristojnih državnih organov lahko računala kvečjemu na fi-
nančno pomoč lokalnih oblasti. Zgolj v kratkem obdobju po 1. svetovni voj-
ni (ki ga je po svoje zaznamoval poverjenik za uk in bogočastje Karel Ver-
stovšek) pa je Ljubljana dobila univerzo, državno gledališče, konservatorij
in še nekatere društvene ustanove, ki so čez nekaj desetletij postale poklic-
ne kulturne ali znanstvene ustanove osrednjega narodnega pomena.
Ustanovitev Opere Narodnega gledališča v Ljubljani, ki je dobila lastno
gledališko hišo, je bila torej del začetnega procesa ustanavljanja osrednjih
slovenskih nacionalnih kulturnih ustanov. Pomen tovrstnih ustanovitev ni
bil zgolj v kulturnem ali znanstvenem poslanstvu njihovega dela. Enako
pomembno ali za nekatere sodobnike še bolj pomembno je bilo, da je pro-
ces oblikovanja teh ustanov pomenil pomemben korak k narodni emanci-
paciji Slovencev v krogu kulturno razvitih narodov.
22 SI AS 63, t.e. 1, a.e. 60, Ministrstvo prosvete, Proračun za 1919/20, 12.
288
v državi (poleg srbske v Beogradu in jugoslovanske (=hrvaške) v Zagrebu),
so ustanovili Znanstveno društvo za humanistične vede, ki je posnemalo
način dela akademije. Prizadevanja so bila naposled uslišana leta 1938, ko
je bila kot državna ustanova ustanovljena Akademija znanosti in umetno-
sti v Ljubljani.
Sklep
V letih pred začetkom vojne so želje Slovencev, da bi iz avstrijskega držav-
nega proračuna lahko računali na sredstva za razvoj slovenskih kulturnih
ustanov, naletela na gluha ušesa. Že v pripravi prvega proračuna po vojni,
še preden je bila ustanovljena univerza in podržavljeno gledališče, so bile
med postavkami ministrstva prosvete za slovenski del Kraljevine SHS pred-
videna tudi sredstva za »visoke šole« (torej za bodočo univerzo) in manjša
sredstva za Deželni muzej in Deželno gledališče v Ljubljani.22
Po 1. svetovni vojni je bilo ustanovljenih še veliko znanstvenih in kul-
turnih društev, ki so bila prav tako svojevrsten pokazatelj, da je slovenski
kulturni razvoj dobil z vstopom Slovencev v južnoslovansko državo nov za-
gon. Kako bi ga ocenjeval Ludwig Gumplowicz, ne vemo, saj je umrl pet let
pred začetkom vojne. Morda je bil ta preskok tako hiter, da bi bil presene-
čen celo znani graški sociolog, ki je Slovence izpostavljal kot primer hitre-
ga kulturnega razvoja. Približno pol stoletja pred tem so Slovenci začeli us-
tanavljati društva, ki se niso mogla nasloniti na kakšno dolgo tradicijo in
so vsaka na svojem področju orala ledino. V času Gumplowiczevih ocen so
bile nekatere kulturne dejavnosti že na ravni zrele poklicne dejavnosti, ki
pa je s strani pristojnih državnih organov lahko računala kvečjemu na fi-
nančno pomoč lokalnih oblasti. Zgolj v kratkem obdobju po 1. svetovni voj-
ni (ki ga je po svoje zaznamoval poverjenik za uk in bogočastje Karel Ver-
stovšek) pa je Ljubljana dobila univerzo, državno gledališče, konservatorij
in še nekatere društvene ustanove, ki so čez nekaj desetletij postale poklic-
ne kulturne ali znanstvene ustanove osrednjega narodnega pomena.
Ustanovitev Opere Narodnega gledališča v Ljubljani, ki je dobila lastno
gledališko hišo, je bila torej del začetnega procesa ustanavljanja osrednjih
slovenskih nacionalnih kulturnih ustanov. Pomen tovrstnih ustanovitev ni
bil zgolj v kulturnem ali znanstvenem poslanstvu njihovega dela. Enako
pomembno ali za nekatere sodobnike še bolj pomembno je bilo, da je pro-
ces oblikovanja teh ustanov pomenil pomemben korak k narodni emanci-
paciji Slovencev v krogu kulturno razvitih narodov.
22 SI AS 63, t.e. 1, a.e. 60, Ministrstvo prosvete, Proračun za 1919/20, 12.
288
