Page 194 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 194
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
(italijansko-nemško in slovensko-nemško), leta 1875 pa so ga spremenili v
izključno žensko učiteljišče. V Kopru je leta 1872 nastalo italijansko moško
učiteljišče, leta 1875 pa je dobilo še slovenski in hrvaški oddelek. Z odlo-
kom leta 1875 so moški slovenski učiteljišči prenesli iz Trsta in Gorice v Ko-
per, kjer je bilo odslej edino moško učiteljišče za celotno avstrijsko Primor-
je. Leta 1907 so hrvaški del izselili v Kastav, slovenski del pa je bil leta 1909
premeščen v Gorico, kjer je tako postalo edino učiteljišče za slovenske bo-
doče učitelje. Premestitev koprskega oddelka v Gorico je bila posledica tri-
tedenske dijaške stavke, v kateri sta imela levji delež Ivan Grbec in Srečko
Kumar.4 Takole se dogajanja spominja Josip Ribičič:
Avstrijska oblast je varovala red in varčevala s priznavanjem naci-
onalnih pravic. Na ti šoli, kjer so bili slovenski fantje močni zaradi
številčne večine, italijanski pa zaradi italijanskega značaja Kopra
samega, so se prepletala trenja med študenti različne narodnosti,
trenja med študenti in oblastjo dvoglavega orla, končno pa so v za-
vest dijakov zadobivala jasne obrise tudi socialna trenja in naro-
dnobuditeljske ideje, ki so iz bližnjega Trsta oplajale tudi koprsko
obalo.5
Iz Ribičičevega pričevanja izvemo, da je prav gotovo mali, mehki in
sanjavi Grbec leta 1908 zasnoval in organiziral stavko dijakov z zahtevo po
pouku v materinščini in vodil odposlanstvo dijakov k ravnatelju, da mu iz-
roči spomenico in napove stavko, ter je bil med tistimi, ki so šli v Trst k dr.
Rybařu in dr. Vilfanu iskat za koprske dijake politično podporo in zaslom-
bo Edinosti.
Na koprskem učiteljišču je glasbeni pouk vključeval petje, igranje or-
gel, klavirja in violine, učni jezik za te predmete je bila nemščina, ki je bila
tudi uradni jezik učiteljišča. Glasbo so poučevali profesorji, ki so učili tudi
na gimnaziji. Ob državnih praznikih so učiteljiščniki pripravljali kultur-
no-glasbene programe. Na koprskem učiteljišču se je na slovenskem oddel-
ku izšolalo več kot 400 dijakov, nekateri med njimi so se izključno posvetili
glasbi: Ivan Kiferle (1856–1943), Hrabroslav Volarič (1863–1895), Ivan Kuret
(1863–1914), Alojz Šonc (1872–1957), Rihard Orel (1881–1966), Franc Venturi-
ni (1882–1952), Srečko Kumar (1888–1954), Ivan Grbec (1889–1966) in Adolf
Gröbming (1891–1969).
4 O dogajanju piše v članku: »Glasbeniki s koprskega učiteljišča«, v Cesarsko-kralje-
vo možko učiteljišče v Kopru: 1875–1909: Slovenski oddelek, ur. Mirjana Kontestabile
Rovis, Jasna Čebron (Koper: Pokrajinski muzej, 2010), 64–71.
5 Josip Ribičič, Moja mlada leta (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965), 201.
192
(italijansko-nemško in slovensko-nemško), leta 1875 pa so ga spremenili v
izključno žensko učiteljišče. V Kopru je leta 1872 nastalo italijansko moško
učiteljišče, leta 1875 pa je dobilo še slovenski in hrvaški oddelek. Z odlo-
kom leta 1875 so moški slovenski učiteljišči prenesli iz Trsta in Gorice v Ko-
per, kjer je bilo odslej edino moško učiteljišče za celotno avstrijsko Primor-
je. Leta 1907 so hrvaški del izselili v Kastav, slovenski del pa je bil leta 1909
premeščen v Gorico, kjer je tako postalo edino učiteljišče za slovenske bo-
doče učitelje. Premestitev koprskega oddelka v Gorico je bila posledica tri-
tedenske dijaške stavke, v kateri sta imela levji delež Ivan Grbec in Srečko
Kumar.4 Takole se dogajanja spominja Josip Ribičič:
Avstrijska oblast je varovala red in varčevala s priznavanjem naci-
onalnih pravic. Na ti šoli, kjer so bili slovenski fantje močni zaradi
številčne večine, italijanski pa zaradi italijanskega značaja Kopra
samega, so se prepletala trenja med študenti različne narodnosti,
trenja med študenti in oblastjo dvoglavega orla, končno pa so v za-
vest dijakov zadobivala jasne obrise tudi socialna trenja in naro-
dnobuditeljske ideje, ki so iz bližnjega Trsta oplajale tudi koprsko
obalo.5
Iz Ribičičevega pričevanja izvemo, da je prav gotovo mali, mehki in
sanjavi Grbec leta 1908 zasnoval in organiziral stavko dijakov z zahtevo po
pouku v materinščini in vodil odposlanstvo dijakov k ravnatelju, da mu iz-
roči spomenico in napove stavko, ter je bil med tistimi, ki so šli v Trst k dr.
Rybařu in dr. Vilfanu iskat za koprske dijake politično podporo in zaslom-
bo Edinosti.
Na koprskem učiteljišču je glasbeni pouk vključeval petje, igranje or-
gel, klavirja in violine, učni jezik za te predmete je bila nemščina, ki je bila
tudi uradni jezik učiteljišča. Glasbo so poučevali profesorji, ki so učili tudi
na gimnaziji. Ob državnih praznikih so učiteljiščniki pripravljali kultur-
no-glasbene programe. Na koprskem učiteljišču se je na slovenskem oddel-
ku izšolalo več kot 400 dijakov, nekateri med njimi so se izključno posvetili
glasbi: Ivan Kiferle (1856–1943), Hrabroslav Volarič (1863–1895), Ivan Kuret
(1863–1914), Alojz Šonc (1872–1957), Rihard Orel (1881–1966), Franc Venturi-
ni (1882–1952), Srečko Kumar (1888–1954), Ivan Grbec (1889–1966) in Adolf
Gröbming (1891–1969).
4 O dogajanju piše v članku: »Glasbeniki s koprskega učiteljišča«, v Cesarsko-kralje-
vo možko učiteljišče v Kopru: 1875–1909: Slovenski oddelek, ur. Mirjana Kontestabile
Rovis, Jasna Čebron (Koper: Pokrajinski muzej, 2010), 64–71.
5 Josip Ribičič, Moja mlada leta (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965), 201.
192