Page 342 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 342
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
vića in njegovih ministrov februarja leta 1939.34 V tem času je bila na banski
upravi v Ljubljani sprejeta resolucija, ki jo je predložil France Marolt in ob-
sega predlog o ustanovitvi umetnostne in glasbene akademije, sprejem za-
kona o muzejih in povišanje zneska za ljudsko prosveto. Vse to pa naj bi bila
zgolj gesta v boju za zasluge ob ustanavljanju Glasbene akademije, v katere-
ga so bili vključeni slovenski člani Jugoslovanske radikalne stranke, Anton
in Janko Ravnik kot profesorja Državnega konservatorija, društvo Glas-
bene matice z Antonom Lajovcem in dr. Ravniharjem, ravnatelj Konser-
vatorija Julij Betetto in še kdo. Jezikoslovec Fran Ramovš je o teh peripeti-
jah hudomušno zapisal, da je šlo za »razkazovanje pavjega perja«.35 Če smo
zelo pozorni na odtenke v objavah, se zdi, da je postal boj za zasluge in pro-
fesorske stolčke zares pretiran. Sredi leta 1939 je bila zakonodaja za usta-
novitev visokih šol ustrezno pripravljena, sredstva pa zagotovljena, vendar
do uresničitve še ni prišlo, domnevno zaradi nesoglasij slovenskih akterjev
pri izboru kadrov. Predlogi za profesorje, ki so jih pripravili banska uprava,
društvi Glasbena akademija in Glasbena matica ter ravnateljstvo Državne-
ga konservatorija, naj bi se precej razhajali.36 Izjave v medijih so podprte s
korespondencami in drugimi dokumenti, ki jih hranijo slovenski arhivi.37
Marko Bajuk (1882–1961), vplivni gimnazijski profesor, ravnatelj, zborovod-
ja, skladatelj in šolski inšpektor, je v pismu ministru Francu Snoju junija
leta 1939 zapisal, da je za novi zavod potrebno izbrati nova imena in ne teda-
njih profesorjev konservatorija, o katerih ni imel najboljšega mnenja.38 Pro-
fesor na Konservatoriju Lucijan Marija Škerjanc, na primer, je bil prepri-
čan, da bo med izbranimi rednimi profesorji, kar pa se ni zgodilo, zato je
bil nad mestom učitelja na srednji stopnji precej razočaran, kar je tudi jav-
no izrazil.39
Ob ostrem kadrovskem lobiranju je bila 9. avgusta 1939 podpisana in
izdana Uredba o umetniških šolah, med katere so bile uvrščene ustanove
za likovno in uporabno umetnost, umetniške obrtne šole in šole za glasbe-
34 Jože Lavrič, France Stele in Josip Mal, ur., Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetlet-
nici Kraljevine Jugoslavije (Ljubljana, Založba Jubilej, 1939), 107.
35 Oset, »Ustanovitev Glasbene akademije v Ljubljani«, 118–119.
36 F. Z., »Zakaj še nimamo Glasbene akademije?«, 7.
37 Za razumevanje te problematike so ključni dokumenti v Arhivu RS, na katere je prvi
opozoril Željko Oset v že omenjenem prispevku »Ustanovitev Glasbene akademije v
Ljubljani«, objavljenem v publikaciji Prispevki za novejšo zgodovino LII (2012).
38 Oset, »Ustanovitev Glasbene akademije v Ljubljani«, 114.
39 Ibid.
340
vića in njegovih ministrov februarja leta 1939.34 V tem času je bila na banski
upravi v Ljubljani sprejeta resolucija, ki jo je predložil France Marolt in ob-
sega predlog o ustanovitvi umetnostne in glasbene akademije, sprejem za-
kona o muzejih in povišanje zneska za ljudsko prosveto. Vse to pa naj bi bila
zgolj gesta v boju za zasluge ob ustanavljanju Glasbene akademije, v katere-
ga so bili vključeni slovenski člani Jugoslovanske radikalne stranke, Anton
in Janko Ravnik kot profesorja Državnega konservatorija, društvo Glas-
bene matice z Antonom Lajovcem in dr. Ravniharjem, ravnatelj Konser-
vatorija Julij Betetto in še kdo. Jezikoslovec Fran Ramovš je o teh peripeti-
jah hudomušno zapisal, da je šlo za »razkazovanje pavjega perja«.35 Če smo
zelo pozorni na odtenke v objavah, se zdi, da je postal boj za zasluge in pro-
fesorske stolčke zares pretiran. Sredi leta 1939 je bila zakonodaja za usta-
novitev visokih šol ustrezno pripravljena, sredstva pa zagotovljena, vendar
do uresničitve še ni prišlo, domnevno zaradi nesoglasij slovenskih akterjev
pri izboru kadrov. Predlogi za profesorje, ki so jih pripravili banska uprava,
društvi Glasbena akademija in Glasbena matica ter ravnateljstvo Državne-
ga konservatorija, naj bi se precej razhajali.36 Izjave v medijih so podprte s
korespondencami in drugimi dokumenti, ki jih hranijo slovenski arhivi.37
Marko Bajuk (1882–1961), vplivni gimnazijski profesor, ravnatelj, zborovod-
ja, skladatelj in šolski inšpektor, je v pismu ministru Francu Snoju junija
leta 1939 zapisal, da je za novi zavod potrebno izbrati nova imena in ne teda-
njih profesorjev konservatorija, o katerih ni imel najboljšega mnenja.38 Pro-
fesor na Konservatoriju Lucijan Marija Škerjanc, na primer, je bil prepri-
čan, da bo med izbranimi rednimi profesorji, kar pa se ni zgodilo, zato je
bil nad mestom učitelja na srednji stopnji precej razočaran, kar je tudi jav-
no izrazil.39
Ob ostrem kadrovskem lobiranju je bila 9. avgusta 1939 podpisana in
izdana Uredba o umetniških šolah, med katere so bile uvrščene ustanove
za likovno in uporabno umetnost, umetniške obrtne šole in šole za glasbe-
34 Jože Lavrič, France Stele in Josip Mal, ur., Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetlet-
nici Kraljevine Jugoslavije (Ljubljana, Založba Jubilej, 1939), 107.
35 Oset, »Ustanovitev Glasbene akademije v Ljubljani«, 118–119.
36 F. Z., »Zakaj še nimamo Glasbene akademije?«, 7.
37 Za razumevanje te problematike so ključni dokumenti v Arhivu RS, na katere je prvi
opozoril Željko Oset v že omenjenem prispevku »Ustanovitev Glasbene akademije v
Ljubljani«, objavljenem v publikaciji Prispevki za novejšo zgodovino LII (2012).
38 Oset, »Ustanovitev Glasbene akademije v Ljubljani«, 114.
39 Ibid.
340
