Page 343 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 343
proces ustanavljanja in prva leta delovanja glasbene ak ademije v ljubljani ...
no in gledališko umetnost, razdeljene na visoke, srednje in nižje.40 Najviš-
jo stopnjo in status fakultete je poleg beograjske in zagrebške dobila tudi
Glasbena akademija v Ljubljani s pridruženo srednjo šolo. To je pomenilo,
da se Državni konservatorij ukine, njegova t. im. visoka stopnja se nadgra-
di v Glasbeno akademijo, srednja pa se priključi akademiji kot samostojna
enota. Pomemben del uredbe je bilo zagotovilo, da bo ustanove podpiral
državni proračun, vendar so bile možne tudi šolnine. Pri nalogah Glasbene
akademije je zapisano, da mora: »graditi in ustvarjati glasbeno in gledališko
kulturo ter jo razviti do najvišje stopnje umetniškega ustvarjanja« ter »prip-
raviti kader moči za poučevanje glasbe«.41
Za akademsko stopnjo je bilo določenih več oddelkov: 1. kompozici-
ja in dirigiranje, 2. koncertno in operno petje, 3. klavir, 4. violina, 5. violon-
čelo, 6. orgle, 7. gledališka umetnost (dramska in operna) ter 8. oddelek za
profesorje glasbe. Poučevanje pihal in trobil je bilo samo na srednji stopnji.
Dijaki nekdanjega Državnega konservatorija so lahko nadaljevali šolanje
na srednji ali visoki stopnji, odvisno od doseženega znanja in sprejemnega
izpita. Za vodenje ustanove so bili odgovorni rektor, administrativni rav-
natelj in profesorski svet, sestavljen iz vseh rednih in izrednih profesorjev,
administrativnega ravnatelja in docentov. Po uredbi sodeč, je bilo za ime-
novanje v rednega profesorje potrebno imeti zaključeno srednjo glasbeno
šolo in akademijo, izkazati uspešno umetniško in pedagoško delovanje ter
imeti najmanj 15 let državne službe. Šolsko leto je trajalo od 1. 10. do 30. 9.42
Pri organizaciji šole so se zgledovali po nemških in čeških vzorih, kot sta
bila konservatorija v Frankfurtu in Pragi ter glasbena akademija v Münch-
nu.43 Omenjena uredba je omogočila vzpostavitev prve visoke šole za glas-
bo v slovenskem prostoru, ki naj bi služila potrebam na umetniškem in pe-
dagoškem področju. Učne programe in načrte so pripravljali posamezni
profesorji po meri različnih evropskih ustanov in skladno s trendi, ki so jih
poznali.44 Zdi se, da je bil temeljni ustroj ustanove primerljiv z jugoslovan-
skim in širšim evropskim prostorom. Zaradi pomanjkanja določenih ka-
drov nekaterih predmetov in smeri študija ni bilo mogoče izvajati. Najbolj
40 Uredba, ki jo je izdal minister za prosveto Stevan Čirić, je bila objavljena v Službenih
novinah Kraljevine Jugoslavije, št. 179-LX, l. 21, 9. 8. 1939. Povzeto po Klopčič, Usta-
novitev in delovanje Glasbene akademije v Ljubljani, 53.
41 Anon., »Uredba o umetniških šolah«, Slovenec 67, št. 181a (1939): 2.
42 Ibid.
43 NUK, Glasbena zbirka, fond Akademija za glasbo, Statuti in uredbe tujih akademij.
44 Tak primer je Julij Betetto. Glej Tina Bohak, Julij Betetto (1885–1963), nestor opernih
in koncertnih pevcev (Ljubljana: Akademija za glasbo, 2015), 83–84.
341
no in gledališko umetnost, razdeljene na visoke, srednje in nižje.40 Najviš-
jo stopnjo in status fakultete je poleg beograjske in zagrebške dobila tudi
Glasbena akademija v Ljubljani s pridruženo srednjo šolo. To je pomenilo,
da se Državni konservatorij ukine, njegova t. im. visoka stopnja se nadgra-
di v Glasbeno akademijo, srednja pa se priključi akademiji kot samostojna
enota. Pomemben del uredbe je bilo zagotovilo, da bo ustanove podpiral
državni proračun, vendar so bile možne tudi šolnine. Pri nalogah Glasbene
akademije je zapisano, da mora: »graditi in ustvarjati glasbeno in gledališko
kulturo ter jo razviti do najvišje stopnje umetniškega ustvarjanja« ter »prip-
raviti kader moči za poučevanje glasbe«.41
Za akademsko stopnjo je bilo določenih več oddelkov: 1. kompozici-
ja in dirigiranje, 2. koncertno in operno petje, 3. klavir, 4. violina, 5. violon-
čelo, 6. orgle, 7. gledališka umetnost (dramska in operna) ter 8. oddelek za
profesorje glasbe. Poučevanje pihal in trobil je bilo samo na srednji stopnji.
Dijaki nekdanjega Državnega konservatorija so lahko nadaljevali šolanje
na srednji ali visoki stopnji, odvisno od doseženega znanja in sprejemnega
izpita. Za vodenje ustanove so bili odgovorni rektor, administrativni rav-
natelj in profesorski svet, sestavljen iz vseh rednih in izrednih profesorjev,
administrativnega ravnatelja in docentov. Po uredbi sodeč, je bilo za ime-
novanje v rednega profesorje potrebno imeti zaključeno srednjo glasbeno
šolo in akademijo, izkazati uspešno umetniško in pedagoško delovanje ter
imeti najmanj 15 let državne službe. Šolsko leto je trajalo od 1. 10. do 30. 9.42
Pri organizaciji šole so se zgledovali po nemških in čeških vzorih, kot sta
bila konservatorija v Frankfurtu in Pragi ter glasbena akademija v Münch-
nu.43 Omenjena uredba je omogočila vzpostavitev prve visoke šole za glas-
bo v slovenskem prostoru, ki naj bi služila potrebam na umetniškem in pe-
dagoškem področju. Učne programe in načrte so pripravljali posamezni
profesorji po meri različnih evropskih ustanov in skladno s trendi, ki so jih
poznali.44 Zdi se, da je bil temeljni ustroj ustanove primerljiv z jugoslovan-
skim in širšim evropskim prostorom. Zaradi pomanjkanja določenih ka-
drov nekaterih predmetov in smeri študija ni bilo mogoče izvajati. Najbolj
40 Uredba, ki jo je izdal minister za prosveto Stevan Čirić, je bila objavljena v Službenih
novinah Kraljevine Jugoslavije, št. 179-LX, l. 21, 9. 8. 1939. Povzeto po Klopčič, Usta-
novitev in delovanje Glasbene akademije v Ljubljani, 53.
41 Anon., »Uredba o umetniških šolah«, Slovenec 67, št. 181a (1939): 2.
42 Ibid.
43 NUK, Glasbena zbirka, fond Akademija za glasbo, Statuti in uredbe tujih akademij.
44 Tak primer je Julij Betetto. Glej Tina Bohak, Julij Betetto (1885–1963), nestor opernih
in koncertnih pevcev (Ljubljana: Akademija za glasbo, 2015), 83–84.
341
