Page 344 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 344
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
pereče je bilo področje pihal in trobil, ki so jih poučevali zgolj na srednji
stopnji, saj za visoko ni bilo niti primernih kandidatov niti profesorskega
kadra. Izobraževanje teh instrumentov je bilo med vsemi najbolj pomanj-
kljivo od začetkov glasbenega šolstva na Slovenskem, torej od zgodnjega 19.
stoletja naprej.45
Zgodovinar Željko Oset razkriva zelo povedno korespondenco med
akterji politično obarvanega spopada za delovna mesta, iz katerega je raz-
vidno, da so bili na eni strani pripadniki Matice, ki je veljala za liberalno
usmerjeno društvo. Predstavljali so jo ravnatelj šole Julij Betetto, predse-
dnik društva dr. Vladimir Ravnihar, tajnik Karel Mahkota in Anton La-
jovic. Na nasprotni strani so bili pripadniki Slovenske ljudske stranke,
prosvetni inšpektor Marko Bajuk, ban Marko Natlačen ter ministra brez li-
stnice Franc Snoj in Miha Krek.46 Janko in Anton Ravnik ter Bajuk, uskla-
jeni z banom Natlačenom, so za redne profesorje predlagali Julija Betetta
ter oba Ravnika, za izredna profesorja pa violinista Jana Šlaisa in muziko-
loga Vilka Ukmarja.47 V zakulisju se je bil hud boj, v katerem so izgubili tis-
ti, ki niso imeli visoke izobrazbe ali zadostne oziroma prave politične pod-
pore.48 Izkazalo se je, da je bil v prizadevanjih najuspešnejši Julij Betetto,
ki je premagal politično močnejšo četverico SLS, ministra Snoja in Kre-
ka, bana Natlačena in Bajuka, ter preprečil skrbno načrtovani vpliv stran-
ke SLS na bodočo Glasbeno akademijo.49 Svoje lovke je razpredala tudi li-
beralna stran, ki je avgusta 1939 ministru Snoju poslala politično obarvano
karakteristiko obeh Ravnikov kot kandidatov za profesorje, v kateri je re-
čeno, da sta sicer verna, a strankina somišljenika in naj bi bila njihova vo-
livca. Pri tem so izpostavili še njuno abstinenco do alkohola, kar naj bi bila
posebna odlika, in obtožujoče dodali, da naj bi bili njuni kolegi vinski brat-
je. Janka Ravnika so predlagali za rednega, Anatona pa za izrednega profe-
sorja, medtem ko so imenovanje Antona Trosta, njegovo ime se je namreč
pojavilo med predlogi, zavračali z argumentom, da nima pedagoških spo-
sobnosti.50 Njegovemu imenovanju sta nasprotovala tudi Lajovic in Ravni-
har, ki sta predlagala bodisi Slavka Osterca bodisi L. M. Škerjanca.51 Prvi za
45 O zgodovini poučevanja pihal in trobil glej Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na
Slovenskem I in II.
46 Oset, »Ustanovitev Glasbene akademije v Ljubljani«, 119.
47 Ibid., 120.
48 Ibid., 120–121.
49 Ibid., 123.
50 Ibid.
51 Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, 104.
342
pereče je bilo področje pihal in trobil, ki so jih poučevali zgolj na srednji
stopnji, saj za visoko ni bilo niti primernih kandidatov niti profesorskega
kadra. Izobraževanje teh instrumentov je bilo med vsemi najbolj pomanj-
kljivo od začetkov glasbenega šolstva na Slovenskem, torej od zgodnjega 19.
stoletja naprej.45
Zgodovinar Željko Oset razkriva zelo povedno korespondenco med
akterji politično obarvanega spopada za delovna mesta, iz katerega je raz-
vidno, da so bili na eni strani pripadniki Matice, ki je veljala za liberalno
usmerjeno društvo. Predstavljali so jo ravnatelj šole Julij Betetto, predse-
dnik društva dr. Vladimir Ravnihar, tajnik Karel Mahkota in Anton La-
jovic. Na nasprotni strani so bili pripadniki Slovenske ljudske stranke,
prosvetni inšpektor Marko Bajuk, ban Marko Natlačen ter ministra brez li-
stnice Franc Snoj in Miha Krek.46 Janko in Anton Ravnik ter Bajuk, uskla-
jeni z banom Natlačenom, so za redne profesorje predlagali Julija Betetta
ter oba Ravnika, za izredna profesorja pa violinista Jana Šlaisa in muziko-
loga Vilka Ukmarja.47 V zakulisju se je bil hud boj, v katerem so izgubili tis-
ti, ki niso imeli visoke izobrazbe ali zadostne oziroma prave politične pod-
pore.48 Izkazalo se je, da je bil v prizadevanjih najuspešnejši Julij Betetto,
ki je premagal politično močnejšo četverico SLS, ministra Snoja in Kre-
ka, bana Natlačena in Bajuka, ter preprečil skrbno načrtovani vpliv stran-
ke SLS na bodočo Glasbeno akademijo.49 Svoje lovke je razpredala tudi li-
beralna stran, ki je avgusta 1939 ministru Snoju poslala politično obarvano
karakteristiko obeh Ravnikov kot kandidatov za profesorje, v kateri je re-
čeno, da sta sicer verna, a strankina somišljenika in naj bi bila njihova vo-
livca. Pri tem so izpostavili še njuno abstinenco do alkohola, kar naj bi bila
posebna odlika, in obtožujoče dodali, da naj bi bili njuni kolegi vinski brat-
je. Janka Ravnika so predlagali za rednega, Anatona pa za izrednega profe-
sorja, medtem ko so imenovanje Antona Trosta, njegovo ime se je namreč
pojavilo med predlogi, zavračali z argumentom, da nima pedagoških spo-
sobnosti.50 Njegovemu imenovanju sta nasprotovala tudi Lajovic in Ravni-
har, ki sta predlagala bodisi Slavka Osterca bodisi L. M. Škerjanca.51 Prvi za
45 O zgodovini poučevanja pihal in trobil glej Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na
Slovenskem I in II.
46 Oset, »Ustanovitev Glasbene akademije v Ljubljani«, 119.
47 Ibid., 120.
48 Ibid., 120–121.
49 Ibid., 123.
50 Ibid.
51 Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, 104.
342
