Page 349 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 349
proces ustanavljanja in prva leta delovanja glasbene ak ademije v ljubljani ...
Kot rečeno, je bilo prvo leto delovanja Glasbene akademije v zname-
nju kadrovskih in organizacijskih težav, kljub temu pa je bil študijski pro-
ces na koncu leta zaključen in zaokrožen z izpiti in letnimi nastopi, na ka-
terih so se predstavili najuspešnejši študentje.65 V naslednjem letu je bila
kadrovska slika popolnejša, ustanova je dobila rektorja, razširilo se je šte-
vilo učiteljev, predvsem honorarnih sodelavcev. Najštevilčnejši je bil odde-
lek za solopetje, nato za klavir, drugi so bili manj zasedeni. Tega leta je di-
plomiralo kar 15 študentov, med njimi Bojan Adamič, Zorka Bradač, Jure
Gregorc, Samo Hubad, Primož Ramovš in drugi.66 Leto 1941 je bilo za aka-
demijo prelomno, saj se je začela druga svetovna vojna. Ljubljana je postala
središče Ljubljanske province pod italijansko upravo, kmalu pa tudi edino
evropsko mesto, obdano z bodečo žico. Konec aprila 1941 je vodstvo akade-
mije komisarju Emiliu Grazioliju izročilo spomenico, s katero je italijansko
oblast zaprosilo za naklonjenost zavodu.67 Že konec maja 1941 je postalo jas-
no, da bo nova oblast kulturne ustanove denarno podpirala in jim dovolila
lastno upravljanje, vendar ob brezpogojni lojalnosti. Grazioli je zagovarjal
načelo ohranjati kulturo in podpirati glavne ustanove, vendar s prevladujo-
čo italijansko in nemško repertoarno politiko. Veljal je za kulturno razgle-
danega, zato si je prizadeval, da bi imelo mesto pod njegovim vodstvom
kljub vojnim razmeram dostojno glasbeno raven. Idealnega soglasja seve-
da ni bilo mogoče doseči, saj sta imeli obe strani svoje načrte, ki sta jih ure-
sničevali po dejanskih zmožnostih. Glasbena akademija je bila do določe-
ne mere lojalna oblastem, ob tem pa je sledila tudi navodilom Osvobodilne
fronte, saj je bilo med profesorji in študenti precej njenih aktivistov. Spo-
mladi leta 1941 je bila objavljena resolucija kulturnega plenuma, ki je pre-
povedala vsakršno kulturno dejavnost, ki bi kazala lojalnost do italijanske
kulture, vendar ni bilo prepovedi umetniške ustvarjalnosti. Resolucija se ni
zavzemala za popolno prekinitev kulturnega življenja, ker bi s tem obsta-
jala nevarnost italijanizacije ustanov. Tako je dovolila delovanje ljubljanske
Opere in Glasbene akademije. Z nemško zasedbo so se merila o kulturnem
molku zaostrila, saj je za kršitev veljalo vsako dejanje brez odobritve osvo-
bodilnega gibanja.68 Ustanove, ki so med vojno obstale, se tako ali drugače
podredile italijanski ali nemški oblasti in kljub razmeram opravljale vlogo
65 Izvestje Glasbene akademije, 1939/40, 30–42.
66 Izvestje Glasbene akademije, 1940/41, 12.
67 Ibid., 26.
68 Prim. Aleš Gabrič, »Kulturni molk«, Prispevki za novejšo zgodovino XXIX, 1‒2
(1989): 385‒413.
347
Kot rečeno, je bilo prvo leto delovanja Glasbene akademije v zname-
nju kadrovskih in organizacijskih težav, kljub temu pa je bil študijski pro-
ces na koncu leta zaključen in zaokrožen z izpiti in letnimi nastopi, na ka-
terih so se predstavili najuspešnejši študentje.65 V naslednjem letu je bila
kadrovska slika popolnejša, ustanova je dobila rektorja, razširilo se je šte-
vilo učiteljev, predvsem honorarnih sodelavcev. Najštevilčnejši je bil odde-
lek za solopetje, nato za klavir, drugi so bili manj zasedeni. Tega leta je di-
plomiralo kar 15 študentov, med njimi Bojan Adamič, Zorka Bradač, Jure
Gregorc, Samo Hubad, Primož Ramovš in drugi.66 Leto 1941 je bilo za aka-
demijo prelomno, saj se je začela druga svetovna vojna. Ljubljana je postala
središče Ljubljanske province pod italijansko upravo, kmalu pa tudi edino
evropsko mesto, obdano z bodečo žico. Konec aprila 1941 je vodstvo akade-
mije komisarju Emiliu Grazioliju izročilo spomenico, s katero je italijansko
oblast zaprosilo za naklonjenost zavodu.67 Že konec maja 1941 je postalo jas-
no, da bo nova oblast kulturne ustanove denarno podpirala in jim dovolila
lastno upravljanje, vendar ob brezpogojni lojalnosti. Grazioli je zagovarjal
načelo ohranjati kulturo in podpirati glavne ustanove, vendar s prevladujo-
čo italijansko in nemško repertoarno politiko. Veljal je za kulturno razgle-
danega, zato si je prizadeval, da bi imelo mesto pod njegovim vodstvom
kljub vojnim razmeram dostojno glasbeno raven. Idealnega soglasja seve-
da ni bilo mogoče doseči, saj sta imeli obe strani svoje načrte, ki sta jih ure-
sničevali po dejanskih zmožnostih. Glasbena akademija je bila do določe-
ne mere lojalna oblastem, ob tem pa je sledila tudi navodilom Osvobodilne
fronte, saj je bilo med profesorji in študenti precej njenih aktivistov. Spo-
mladi leta 1941 je bila objavljena resolucija kulturnega plenuma, ki je pre-
povedala vsakršno kulturno dejavnost, ki bi kazala lojalnost do italijanske
kulture, vendar ni bilo prepovedi umetniške ustvarjalnosti. Resolucija se ni
zavzemala za popolno prekinitev kulturnega življenja, ker bi s tem obsta-
jala nevarnost italijanizacije ustanov. Tako je dovolila delovanje ljubljanske
Opere in Glasbene akademije. Z nemško zasedbo so se merila o kulturnem
molku zaostrila, saj je za kršitev veljalo vsako dejanje brez odobritve osvo-
bodilnega gibanja.68 Ustanove, ki so med vojno obstale, se tako ali drugače
podredile italijanski ali nemški oblasti in kljub razmeram opravljale vlogo
65 Izvestje Glasbene akademije, 1939/40, 30–42.
66 Izvestje Glasbene akademije, 1940/41, 12.
67 Ibid., 26.
68 Prim. Aleš Gabrič, »Kulturni molk«, Prispevki za novejšo zgodovino XXIX, 1‒2
(1989): 385‒413.
347
