Page 348 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 348
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
Glasbene akademije kaže, da je bilo na visoki stopnji v prvem letu vpisa-
nih okrog 40 študentov, število je kasneje rahlo naraslo, vendar ne nad 50,
v najbolj kriznem letu 1944/45 pa je spet upadlo, a ne pod 40.61 Učne načr-
te za študij solopetja je pripravil Julij Betetto in jih med drugim podredil
potrebam ljubljanske Opere, kar je rodilo dobre rezultate. Kot je ugotovlje-
no, se je zgledoval po nemških in dunajskih vzorih. Oddelek za petje je bil v
obravnavanem obdobju poleg pedagoškega najštevilčnejši, njegovi študen-
ti in diplomanti pa so predstavljali jedro pevskega podmladka ljubljanske
in kasneje tudi mariborske operne hiše. Po zaslugi Betetta in njegove vloge
na Glasbeni akademiji je imela slovenska glasbena scena v letih pred dru-
go svetovno vojno in leta po njej izjemno število uspešnih opernih solistov
in pevskih pedagogov.62
Vzgojno-izobraževalni program je študentom že v prvem letu omogo-
čal pospešen študij. Tako je bil Jurij Gregorc, violinist, skladatelj in glasbe-
ni teoretik, ob vpisu sprejet v drugi letnik kompozicije in dirigiranja, Samo
Hubad in Primož Ramovš pa v četrtega. Bojan Adamič je bil še leta 1939
vpisan v drugi letnik klavirja srednje stopnje, leta 1941 pa ga najdemo na se-
znamu diplomantov akademske stopnje.63 Hitro napredovanje posamezni-
kov lahko razumemo kot primere izjemno nadarjenih ali predhodno dobro
izobraženih kandidatov. Omenjeni Jaroslav Jeřabek (1915–2004) je štiri leta
pred vstopom na akademijo obiskoval Državni konservatorij in bil v študij-
skem letu 1939/40 vpisan v četrti letnik pedagoškega oddelka, smer violi-
na, v razredu Jana Šlaisa. Štejemo ga za prvega diplomanta Glasbene akade-
mije v Ljubljani, kar potrjuje ohranjeno spričevalo. Diplomiral je z odliko
in postal vsestranski glasbenik. Kot študent je v ljubljanskem jazzovskem
ansamblu Bojana Adamiča igral saksofon in klarinet, s sodelovanjem v
plesnih ansamblih pa je nadaljeval tudi po vojni. Pri tem naj izpostavimo,
da se je poklicno posvetil violini. Tri desetletja je bil član opernega orkestra
v Mariboru in bil komorni glasbenik. Igral je pri raznih komornih skupi-
nah in z njimi gostoval na domačih in evropskih odrih. Ob vsem se je de-
javno posvečal pedagoškemu delu, bil učitelj violine na mariborski Sred-
nji glasbeni šoli in nato dolgoletni ravnatelj Glasbene šole Maribor Tabor.64
61 Prim. Izvestja Glasbene akademije, 1939/40, 1940/41, 1941/42, 1942/43, 1943/44. Prim
tudi Klopčič, Ustanovitev in delovanje Glasbene akademije v Ljubljani (1939–1945),
81–94.
62 Bohak, Julij Betetto (1885–1963), nestor opernih in koncertnih pevcev, 83–88, 94–100.
63 Izvestje Glasbene akademije, 1940/41, 12.
64 Mira Mracsek, »Dobra vila – glasba«, Večer, 2. 2. 1981, 4. Prim tudi tipkopis biogra-
fije Jaroslava Jeřabeka, ki jo je zapisal sin Boro februarja 2019. Hrani avtorica.
346
Glasbene akademije kaže, da je bilo na visoki stopnji v prvem letu vpisa-
nih okrog 40 študentov, število je kasneje rahlo naraslo, vendar ne nad 50,
v najbolj kriznem letu 1944/45 pa je spet upadlo, a ne pod 40.61 Učne načr-
te za študij solopetja je pripravil Julij Betetto in jih med drugim podredil
potrebam ljubljanske Opere, kar je rodilo dobre rezultate. Kot je ugotovlje-
no, se je zgledoval po nemških in dunajskih vzorih. Oddelek za petje je bil v
obravnavanem obdobju poleg pedagoškega najštevilčnejši, njegovi študen-
ti in diplomanti pa so predstavljali jedro pevskega podmladka ljubljanske
in kasneje tudi mariborske operne hiše. Po zaslugi Betetta in njegove vloge
na Glasbeni akademiji je imela slovenska glasbena scena v letih pred dru-
go svetovno vojno in leta po njej izjemno število uspešnih opernih solistov
in pevskih pedagogov.62
Vzgojno-izobraževalni program je študentom že v prvem letu omogo-
čal pospešen študij. Tako je bil Jurij Gregorc, violinist, skladatelj in glasbe-
ni teoretik, ob vpisu sprejet v drugi letnik kompozicije in dirigiranja, Samo
Hubad in Primož Ramovš pa v četrtega. Bojan Adamič je bil še leta 1939
vpisan v drugi letnik klavirja srednje stopnje, leta 1941 pa ga najdemo na se-
znamu diplomantov akademske stopnje.63 Hitro napredovanje posamezni-
kov lahko razumemo kot primere izjemno nadarjenih ali predhodno dobro
izobraženih kandidatov. Omenjeni Jaroslav Jeřabek (1915–2004) je štiri leta
pred vstopom na akademijo obiskoval Državni konservatorij in bil v študij-
skem letu 1939/40 vpisan v četrti letnik pedagoškega oddelka, smer violi-
na, v razredu Jana Šlaisa. Štejemo ga za prvega diplomanta Glasbene akade-
mije v Ljubljani, kar potrjuje ohranjeno spričevalo. Diplomiral je z odliko
in postal vsestranski glasbenik. Kot študent je v ljubljanskem jazzovskem
ansamblu Bojana Adamiča igral saksofon in klarinet, s sodelovanjem v
plesnih ansamblih pa je nadaljeval tudi po vojni. Pri tem naj izpostavimo,
da se je poklicno posvetil violini. Tri desetletja je bil član opernega orkestra
v Mariboru in bil komorni glasbenik. Igral je pri raznih komornih skupi-
nah in z njimi gostoval na domačih in evropskih odrih. Ob vsem se je de-
javno posvečal pedagoškemu delu, bil učitelj violine na mariborski Sred-
nji glasbeni šoli in nato dolgoletni ravnatelj Glasbene šole Maribor Tabor.64
61 Prim. Izvestja Glasbene akademije, 1939/40, 1940/41, 1941/42, 1942/43, 1943/44. Prim
tudi Klopčič, Ustanovitev in delovanje Glasbene akademije v Ljubljani (1939–1945),
81–94.
62 Bohak, Julij Betetto (1885–1963), nestor opernih in koncertnih pevcev, 83–88, 94–100.
63 Izvestje Glasbene akademije, 1940/41, 12.
64 Mira Mracsek, »Dobra vila – glasba«, Večer, 2. 2. 1981, 4. Prim tudi tipkopis biogra-
fije Jaroslava Jeřabeka, ki jo je zapisal sin Boro februarja 2019. Hrani avtorica.
346
