Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
Posvetilo neposredno pričuje o gibanju in delu obeh mož v tem
času in hkrati dokumentira vpis Adama Bohoriča mlajšega in Janža
Znojilška na gimnazijo v Schulpforti. S tem je potrjen začetek njunega
šolanja na tej ustanovi.
Pomemben je tudi datum posvetila v tem dragocenem knjižnem
daru. V poročilu Kranjskim odbornikom stoji, da sta Dalmatin in
Boh orič Knežji gimnaziji v Schulpforti darovala nevezan izvod. Iz
ohranjene arhivske dokumentacije je znano, da je bil tisk Biblije
dovršen že 9. novembra 1583, do konca decembra 1984 pa je bilo
prib ližn o 500 izvodov že vezanih, med njimi še posebej lepo tisti,
namen jeni obdarovancem, ki so imeli posebne zasluge za izid knjige.
Delovna skupina se je na Silvestrovo 1583 odpravila na pot domov.
Arhivski dokumenti izkazujejo njihov postanek v Leipzigu 8. januarja
1584, kjer so opravili obračun s tiskarjem Samuelom Selfischem. Naše
posvetilo pa izpričuje, da so od tu odšli v Schulpforto. Razdaljo 60
km so lahko prejezdili tudi v enem dnevu, vendar je to malo verjetno,
glede na to, da so tovorili večje število knjig za nadvojvodo in gotovo
še za druge zaslužne v nemških in slovenskih deželah. Vsekak or so
bili 10. januarja v Schulpforti, ki je ležala na poti proti jugu, proti
Augustusburgu, kjer viri izkazujejo njihov naslednji važnejši postanek
(14.–15. januarja 1584; Berčič, 1968). Dalmatinovo in Bohoričevo
posvetilo tako dodatno osvetljuje potovanje z novim podatkom.
Dalmatinova Biblija v Schulpforti pa ima še dodatno izjemno
zanimivo povezavo z našo novo slovensko državo. Zgodba sega v
začetek decembra 1991, ko se je tedanji poslanec hessenskega parla
menta in predsednik Hessensko-slovenskega društva Karl Schnabel
pisno zavzel pri takratnem zveznem kanclerju dr. Helmutu Kohlu,
da bi prav ta izvod slovesno podarili novi državi Sloveniji ob njenem
mednarodnem priznanju.7 Odlična kulturna in politična zamisel
sicer ni bila uresničena, verjetno tudi zato, ker ni v navadi, da se
premeščajo tako stari pisni in tiskani dokumenti, še posebej pa zato,
ker Slovenci hranimo razmeroma veliko število izvirnih izvodov
Dalmatinove Biblije, čeprav seveda nobenega s skupnim posvetilom
obeh glavnih ustvarjalcev slovenskega prevoda.
7 Dokumentacijo v zvezi s to pobudo je avtorju posredoval takratni slovenski
diplomat Ivan Martelanc.
70
Posvetilo neposredno pričuje o gibanju in delu obeh mož v tem
času in hkrati dokumentira vpis Adama Bohoriča mlajšega in Janža
Znojilška na gimnazijo v Schulpforti. S tem je potrjen začetek njunega
šolanja na tej ustanovi.
Pomemben je tudi datum posvetila v tem dragocenem knjižnem
daru. V poročilu Kranjskim odbornikom stoji, da sta Dalmatin in
Boh orič Knežji gimnaziji v Schulpforti darovala nevezan izvod. Iz
ohranjene arhivske dokumentacije je znano, da je bil tisk Biblije
dovršen že 9. novembra 1583, do konca decembra 1984 pa je bilo
prib ližn o 500 izvodov že vezanih, med njimi še posebej lepo tisti,
namen jeni obdarovancem, ki so imeli posebne zasluge za izid knjige.
Delovna skupina se je na Silvestrovo 1583 odpravila na pot domov.
Arhivski dokumenti izkazujejo njihov postanek v Leipzigu 8. januarja
1584, kjer so opravili obračun s tiskarjem Samuelom Selfischem. Naše
posvetilo pa izpričuje, da so od tu odšli v Schulpforto. Razdaljo 60
km so lahko prejezdili tudi v enem dnevu, vendar je to malo verjetno,
glede na to, da so tovorili večje število knjig za nadvojvodo in gotovo
še za druge zaslužne v nemških in slovenskih deželah. Vsekak or so
bili 10. januarja v Schulpforti, ki je ležala na poti proti jugu, proti
Augustusburgu, kjer viri izkazujejo njihov naslednji važnejši postanek
(14.–15. januarja 1584; Berčič, 1968). Dalmatinovo in Bohoričevo
posvetilo tako dodatno osvetljuje potovanje z novim podatkom.
Dalmatinova Biblija v Schulpforti pa ima še dodatno izjemno
zanimivo povezavo z našo novo slovensko državo. Zgodba sega v
začetek decembra 1991, ko se je tedanji poslanec hessenskega parla
menta in predsednik Hessensko-slovenskega društva Karl Schnabel
pisno zavzel pri takratnem zveznem kanclerju dr. Helmutu Kohlu,
da bi prav ta izvod slovesno podarili novi državi Sloveniji ob njenem
mednarodnem priznanju.7 Odlična kulturna in politična zamisel
sicer ni bila uresničena, verjetno tudi zato, ker ni v navadi, da se
premeščajo tako stari pisni in tiskani dokumenti, še posebej pa zato,
ker Slovenci hranimo razmeroma veliko število izvirnih izvodov
Dalmatinove Biblije, čeprav seveda nobenega s skupnim posvetilom
obeh glavnih ustvarjalcev slovenskega prevoda.
7 Dokumentacijo v zvezi s to pobudo je avtorju posredoval takratni slovenski
diplomat Ivan Martelanc.
70
