Page 5 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 5
BESEDA UREDNIKA
Stati inu obstati kot »revija za vprašanja protestantizma« ni usmerjena
predvsem ali celo zgolj v preteklost (reformacija 16. stoletja): z
objavami v dosedanjih številkah in tudi v letošnji smo to dokazali
in dokazujemo. Pa vendar fascinantne osebnosti in dogajanja
iz te preteklosti – navsezadnje prav zaradi njihovega pomena za
sodobnost – vedno znova izzovejo našo pozornost. Če smo se po
veliki Trubarjevi obletnici leta 2008 lani posebej spomnili 500. obletnice
rojstva Jeana Calvina, je letos za nami 450. obletnica smrti Luthrovega
najožjega sodelavca Philippa Melanchthona in ne brez zveze z njim tudi
460. obletnica izida prve slovenske knjige. Prav pri Melanchthonu sta bili
najtesneje združeni in prepleteni dve korenini, iz katerih je pognala
tudi prva slovenska tiskana, knjižna beseda: versko reformatorska in
humanistična. Vodilno in gonilno pri tem je bilo novo reformatorsko
doživetje Evangelija, Božje besede kot edinega vira in okvira krščanske
vere; opravičujoče in osvobajajoče Božje besede, ki izhaja iz Božje
Besede, Jezusa Kristusa, in vodi k njej; vere, ki je zato vsa v službi Besede
in zato služi tudi besedi, po kateri je Beseda prišla in prihaja do ljudi.
Skrb za tako besedo in evangelij je že zato najvišja Božja služba, služba
Besedi, Kristusovi slavi, in hkrati najvišje dobro, humano delo za ljudi.
Skrb za Božjo besedo in njeno dostopnost (»zastopnost«, kakor pravi
Trubar) nujno usmerja tudi k skrbi za »zastopnost« jezika in jezikov
te besede, najprej tistih, v katerih je bila najprej oznanjena in zapisana,
in potem tistih, s katerimi je bila posredovana naprej in v katerih je
bila oznanjana, brana, poslušana in razumljena. Slednjega pa seveda ni
bilo in ni brez skrbi za druge pogoje »zastopnosti« teh jezikov, skratka
humanistične skrbi za pismenost in izobraženost vseh ljudi na vseh
ravneh. Melanchthon, reformator-humanist in humanist-reformator,
5
Stati inu obstati kot »revija za vprašanja protestantizma« ni usmerjena
predvsem ali celo zgolj v preteklost (reformacija 16. stoletja): z
objavami v dosedanjih številkah in tudi v letošnji smo to dokazali
in dokazujemo. Pa vendar fascinantne osebnosti in dogajanja
iz te preteklosti – navsezadnje prav zaradi njihovega pomena za
sodobnost – vedno znova izzovejo našo pozornost. Če smo se po
veliki Trubarjevi obletnici leta 2008 lani posebej spomnili 500. obletnice
rojstva Jeana Calvina, je letos za nami 450. obletnica smrti Luthrovega
najožjega sodelavca Philippa Melanchthona in ne brez zveze z njim tudi
460. obletnica izida prve slovenske knjige. Prav pri Melanchthonu sta bili
najtesneje združeni in prepleteni dve korenini, iz katerih je pognala
tudi prva slovenska tiskana, knjižna beseda: versko reformatorska in
humanistična. Vodilno in gonilno pri tem je bilo novo reformatorsko
doživetje Evangelija, Božje besede kot edinega vira in okvira krščanske
vere; opravičujoče in osvobajajoče Božje besede, ki izhaja iz Božje
Besede, Jezusa Kristusa, in vodi k njej; vere, ki je zato vsa v službi Besede
in zato služi tudi besedi, po kateri je Beseda prišla in prihaja do ljudi.
Skrb za tako besedo in evangelij je že zato najvišja Božja služba, služba
Besedi, Kristusovi slavi, in hkrati najvišje dobro, humano delo za ljudi.
Skrb za Božjo besedo in njeno dostopnost (»zastopnost«, kakor pravi
Trubar) nujno usmerja tudi k skrbi za »zastopnost« jezika in jezikov
te besede, najprej tistih, v katerih je bila najprej oznanjena in zapisana,
in potem tistih, s katerimi je bila posredovana naprej in v katerih je
bila oznanjana, brana, poslušana in razumljena. Slednjega pa seveda ni
bilo in ni brez skrbi za druge pogoje »zastopnosti« teh jezikov, skratka
humanistične skrbi za pismenost in izobraženost vseh ljudi na vseh
ravneh. Melanchthon, reformator-humanist in humanist-reformator,
5
