Page 6 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 6
to povezanost Božje besede in besede človeških jezikov jasno izrazil
na načelni ravni in izpričal s svojim življenjem in delom. V reviji bomo
tudi z izbranimi Melanchthonovimi odlomki in komentarji nekoliko
osvetlili to pri nas manj znano in spoznano versko reformatorsko
stran.
Melanchthonovo prepričanje o sami (notranji) veri kot »najvišji
Božji službi« in njegovo vztrajanje, da je treba duhovniško službo
dojemati kot služenje Božji besedi in iz nje, saj da so tudi zakramenti
v bistvu »vidne besede« (Avguštin), nas seveda prav v letu, ki se izteka,
neizogibno sooči s katoliškim pojmovanjem duhovništva. Katoliška
cerkev je v svetovnem merilu in tudi pri nas minulo leto obeležila
kot leto duhovništva, leto duhovniškega poklica. V Sloveniji je bilo na
svoj način obeleženo tudi z velikopoteznim evharističnim kongresom,
katerega najbolj vidni, spektakelski vrhunec je bila veličastna parada
ceremonialno opravljenih škofov in duhovnikov – kot hotena ali
nehotena apoteoza katoliškega duhovništva. Prav groteskno je, da je
vatikanska Kongregacija za versko doktrino pod pritiskom letošnjih
javnih pedofilskih škandalov ostro obsodila pedofilijo in zaostrila
cerkvene kazni v istem dokumentu, v katerem je v obrambo svetosti
duhovniškega poklica obsodila tudi posvečevanje žensk za duhovnice
in skupno obhajanje zakramenta evharististije/Gospodove večerje
katoliških in protestantskih duhovnikov. (O tem katoliški časopis
Christ in der Welt, št. 30/2010, in Evangeličanski list, 7/2010.) Abstraktne
in sofisticirane razprave o različnih razumevanjih in načinih Jezusove
navzočnosti v tem zakramentu se na katoliški strani povezujejo s tak im
pojmovanjem duhovništva, v imenu katerega zavračajo protestantske
duhovnike kot prave delivce zakramenta (in protestantske cerkve
kot »cerkve v pravem pomenu besede« in s pravim zakramentom
obhajila), ne glede na leta 1999 sprejeto skupno izjavo katoliške in
evangeličanske Cerkve o opravičenju kot nekdaj glavnem spornem
vprašanju. Melanchthon je, nasprotno, v svojem času v imenu
bistvenega kot skupnega – oznanjanja Božje besede, z zakramenti
vred – sprejel kot nevtralne, zunanje adiafore tudi obredne razlike pri
načinu podeljevanja zakramentov, vključno z njihovim številom. Držal
se je načela, da je treba biti toleranten, kolikor je (čim več) možno, in
netoleranten (le), kolikor je nujno. Ali je v Katoliški cerkvi še vedno
glavno vodilo: tolerance, kolikor je nujno, netolerantnosti, kolikor je
mogoče (kot se sprašuje tudi Ulrich Beck v knjigi Lastni bog)?
6
na načelni ravni in izpričal s svojim življenjem in delom. V reviji bomo
tudi z izbranimi Melanchthonovimi odlomki in komentarji nekoliko
osvetlili to pri nas manj znano in spoznano versko reformatorsko
stran.
Melanchthonovo prepričanje o sami (notranji) veri kot »najvišji
Božji službi« in njegovo vztrajanje, da je treba duhovniško službo
dojemati kot služenje Božji besedi in iz nje, saj da so tudi zakramenti
v bistvu »vidne besede« (Avguštin), nas seveda prav v letu, ki se izteka,
neizogibno sooči s katoliškim pojmovanjem duhovništva. Katoliška
cerkev je v svetovnem merilu in tudi pri nas minulo leto obeležila
kot leto duhovništva, leto duhovniškega poklica. V Sloveniji je bilo na
svoj način obeleženo tudi z velikopoteznim evharističnim kongresom,
katerega najbolj vidni, spektakelski vrhunec je bila veličastna parada
ceremonialno opravljenih škofov in duhovnikov – kot hotena ali
nehotena apoteoza katoliškega duhovništva. Prav groteskno je, da je
vatikanska Kongregacija za versko doktrino pod pritiskom letošnjih
javnih pedofilskih škandalov ostro obsodila pedofilijo in zaostrila
cerkvene kazni v istem dokumentu, v katerem je v obrambo svetosti
duhovniškega poklica obsodila tudi posvečevanje žensk za duhovnice
in skupno obhajanje zakramenta evharististije/Gospodove večerje
katoliških in protestantskih duhovnikov. (O tem katoliški časopis
Christ in der Welt, št. 30/2010, in Evangeličanski list, 7/2010.) Abstraktne
in sofisticirane razprave o različnih razumevanjih in načinih Jezusove
navzočnosti v tem zakramentu se na katoliški strani povezujejo s tak im
pojmovanjem duhovništva, v imenu katerega zavračajo protestantske
duhovnike kot prave delivce zakramenta (in protestantske cerkve
kot »cerkve v pravem pomenu besede« in s pravim zakramentom
obhajila), ne glede na leta 1999 sprejeto skupno izjavo katoliške in
evangeličanske Cerkve o opravičenju kot nekdaj glavnem spornem
vprašanju. Melanchthon je, nasprotno, v svojem času v imenu
bistvenega kot skupnega – oznanjanja Božje besede, z zakramenti
vred – sprejel kot nevtralne, zunanje adiafore tudi obredne razlike pri
načinu podeljevanja zakramentov, vključno z njihovim številom. Držal
se je načela, da je treba biti toleranten, kolikor je (čim več) možno, in
netoleranten (le), kolikor je nujno. Ali je v Katoliški cerkvi še vedno
glavno vodilo: tolerance, kolikor je nujno, netolerantnosti, kolikor je
mogoče (kot se sprašuje tudi Ulrich Beck v knjigi Lastni bog)?
6
