Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 8
kaže, da si z Flacijem Illyricom osebno nista bila nasprotnika
ali celo sovražnika. To nakaže tudi analiza svojevrstnega trikotnika
Klombner–Vlačić–Trubar. Tudi o Matiji Klombnerju, enem od
začetnikov nemškega protestantskega gibanja v Ljubljani in njegovem
mestu v zgodovini slovenskega protestantizma, še ni bila izrečena
zadnja beseda. Tomaž Jurca predstavlja Il Beneficio di Christo kot osrednji
spis italijanske reformacije. Italijanski prostor je bil po eni strani
pomemben posredovalec švicarskih reformacijskih tokov k našim
deželam (spomnimo se le na tržaškega škofa Bonoma in Trubarja),
po drugi strani pa so bile Kranjska, Koroška, Goriška pomembna
opora in spodbuda italijanskim protestantom, posebej na obmejnem
območju Trsta, Furlanije in Istre (kakor raziskuje pomembni
italijanski zgodovinar tega evropskega območja Silvano Cavazza). Vsaj
luteranstvo je bilo v teh deželah po Augsburškem miru 1555 uradno
priznano, medtem ko je bil v Italiji, tudi v Beneški republiki, ves
protestantizem preganjan z inkvizicijo. Navsezadnje je Ungnadov (in
Trubarjev) biblijski zavod v Urachu poleg slovenskih in hrvaških knjig
tiskal tudi italijanske. Natisnil je v lepi izdaji tudi Il Beneficio di Christo:
lahko smo jo videli na razstavi najlepših tiskov Ungnadove tiskarne,
ki jo je iz svoje zbirke pripravila Baselska knjižnica v ljubljanski NUK
v Trubarjevem jubilejnem letu.
Dve razpravi, vsaka na svoj način, prepričljivo pokažeta na
umeščenost reformacije na Slovenskem v širši – čeprav notranje
izredno kompleksen in diferenciran – srednjeevropski prostor. Vincenc
Rajšp, zgodovinar in direktor Slovenskega znanstvenega inštituta
na Dunaju, je pripravil svoj prikaz reformacije na Slovenskem za
dunajski mednarodni simpozij o reformaciji v srednji Evropi, katerega
soorganizator je bil Slovenski znanstveni inštitut. Njegova avtorska
slovenska različica prispevka na simpoziju dokumentira podani
prikaz značilnosti in izvirnosti slovenske reformacije v 16. stoletju in
hkrati avtorjevo sodobno strokovno opozorilo srednjeevropskemu
znans tvenemu krogu nanje.
Posebno pozornost med objavljenimi razpravami gotovo zasluži
raziskava avstrijskega avtorja Karla W. Schwarza o koroški vasi Zago
riče in njenem (slovenskem) protestantizmu. Opira se predvsem
na doslej najizčrpnejšo predstavitev, to pa je bila knjiga Oskarja
Sakrauskega (1914–2006, njegov portret nekrolog smo objavili v
3-4 številki naše revije), kar temeljito dopolnjuje z novejšimi, tudi
8
ali celo sovražnika. To nakaže tudi analiza svojevrstnega trikotnika
Klombner–Vlačić–Trubar. Tudi o Matiji Klombnerju, enem od
začetnikov nemškega protestantskega gibanja v Ljubljani in njegovem
mestu v zgodovini slovenskega protestantizma, še ni bila izrečena
zadnja beseda. Tomaž Jurca predstavlja Il Beneficio di Christo kot osrednji
spis italijanske reformacije. Italijanski prostor je bil po eni strani
pomemben posredovalec švicarskih reformacijskih tokov k našim
deželam (spomnimo se le na tržaškega škofa Bonoma in Trubarja),
po drugi strani pa so bile Kranjska, Koroška, Goriška pomembna
opora in spodbuda italijanskim protestantom, posebej na obmejnem
območju Trsta, Furlanije in Istre (kakor raziskuje pomembni
italijanski zgodovinar tega evropskega območja Silvano Cavazza). Vsaj
luteranstvo je bilo v teh deželah po Augsburškem miru 1555 uradno
priznano, medtem ko je bil v Italiji, tudi v Beneški republiki, ves
protestantizem preganjan z inkvizicijo. Navsezadnje je Ungnadov (in
Trubarjev) biblijski zavod v Urachu poleg slovenskih in hrvaških knjig
tiskal tudi italijanske. Natisnil je v lepi izdaji tudi Il Beneficio di Christo:
lahko smo jo videli na razstavi najlepših tiskov Ungnadove tiskarne,
ki jo je iz svoje zbirke pripravila Baselska knjižnica v ljubljanski NUK
v Trubarjevem jubilejnem letu.
Dve razpravi, vsaka na svoj način, prepričljivo pokažeta na
umeščenost reformacije na Slovenskem v širši – čeprav notranje
izredno kompleksen in diferenciran – srednjeevropski prostor. Vincenc
Rajšp, zgodovinar in direktor Slovenskega znanstvenega inštituta
na Dunaju, je pripravil svoj prikaz reformacije na Slovenskem za
dunajski mednarodni simpozij o reformaciji v srednji Evropi, katerega
soorganizator je bil Slovenski znanstveni inštitut. Njegova avtorska
slovenska različica prispevka na simpoziju dokumentira podani
prikaz značilnosti in izvirnosti slovenske reformacije v 16. stoletju in
hkrati avtorjevo sodobno strokovno opozorilo srednjeevropskemu
znans tvenemu krogu nanje.
Posebno pozornost med objavljenimi razpravami gotovo zasluži
raziskava avstrijskega avtorja Karla W. Schwarza o koroški vasi Zago
riče in njenem (slovenskem) protestantizmu. Opira se predvsem
na doslej najizčrpnejšo predstavitev, to pa je bila knjiga Oskarja
Sakrauskega (1914–2006, njegov portret nekrolog smo objavili v
3-4 številki naše revije), kar temeljito dopolnjuje z novejšimi, tudi
8
