Page 9 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 9
tnimi raziskovanji in intervjuji. Avtor je svojo raziskavo predstavil na
mednarodni konferenci o manjšinah in jo upravičeno označil tudi kot
prispevek k praznovanju 500. obletnice Trubarjevega rojstva. Gre za
predstavitev slovensko govorečih protestantskih vernikov koroške vasi,
ki so uspeli kot skriti protestanti 200 let ohraniti svojo evangeličansko
vero ob (edini) pomoči slovenskih protestantskih knjig iz 16. stoletja,
ki so jih skrivaj ohranjali, varovali, prepisovali in dopisovali. Tako so ob
tolerančnem ediktu Jožefa II. leta 1781 dočakali pravico do (omejene)
javnosti svoje vere, do svojih protestantskih duhovnikov in knjig.
Toda žal so tedaj lahko dobili le nemške duhovnike in nove nemške
protestantske knjige. Kljub ponovnemu natisu stare Dalmatinove
knjige iz leta 1784 in začetnemu prizadevanju nemških duhovnikov,
da bi pridigali tudi v slovenščini, je njihova dvojna osamljenost – bili
so edini protestanti v slovenskem katoliškem okolju in edini slovensko
govoreči v nemški avstrijski protestantski cerkvi – naredila svoje.
Ohranili so svojo evangeličansko vero, toda v drugi polovici 19. in v
začetku 20. stoletja se je pretrgala naveza na slovensko protestantsko
tradicijo in slovensko identiteto. Zagoriče so izjemna zgodba o
moči vere in/iz moči pisane knjižne besede. Upajmo, da je ne bo
kdo zlorabljal v slogu starih versko-narodnih bojev, bodisi v smislu:
glejte, kaj bi bilo s slovenstvom, če bi naši predniki večinsko postali in
ostali evangeličani, bodisi nasprotno: s kakšno močjo bi razpolagalo
slovenstvo, če bi z ohranjeno evangeljsko vero neprekinjeno uporabljali
slovensko knjigo, razvijali slovenski knjižni jezik in kulturo …
S sodobno protestantsko teologijo in njenim vplivom na dojemanje danes
izjemno aktualne problematike se ukvarjajo tri razprave: Ciril Sorč
piše o teologiji prostora, Cvetka Hedžet Tóth o teologiji upanja (pri
obeh avtorjih je v ospredju misel Jürgena Moltmanna), Nenad Hardi
Vitorović pa o teologiji političnega dejanja.
Portret je tokrat namenjen Antonu Chráski, češkemu prote
stantskemu duhovniku, ki je dobršen del svojega življenja ob prelomu
19. v 20. stoletje posvetil »Evangeliju med Slovenci«. O njegovi
zavzetosti, požrtvovalnosti in sposobnosti priča njegov samostojni
prevod vsega Svetega pisma iz hebrejščine in grščine v slovenščino;
prevod je doživel številne (protestantske) izdaje in še danes velja
med strokovnjaki za izjemen prevajalski dosežek. V nenaklonjenem
katoliškem in/ali versko indiferentnem slovenskem okolju je bilo
njegovo življenjsko delo hote ali nehote prezrto, pozabljeno in
9
mednarodni konferenci o manjšinah in jo upravičeno označil tudi kot
prispevek k praznovanju 500. obletnice Trubarjevega rojstva. Gre za
predstavitev slovensko govorečih protestantskih vernikov koroške vasi,
ki so uspeli kot skriti protestanti 200 let ohraniti svojo evangeličansko
vero ob (edini) pomoči slovenskih protestantskih knjig iz 16. stoletja,
ki so jih skrivaj ohranjali, varovali, prepisovali in dopisovali. Tako so ob
tolerančnem ediktu Jožefa II. leta 1781 dočakali pravico do (omejene)
javnosti svoje vere, do svojih protestantskih duhovnikov in knjig.
Toda žal so tedaj lahko dobili le nemške duhovnike in nove nemške
protestantske knjige. Kljub ponovnemu natisu stare Dalmatinove
knjige iz leta 1784 in začetnemu prizadevanju nemških duhovnikov,
da bi pridigali tudi v slovenščini, je njihova dvojna osamljenost – bili
so edini protestanti v slovenskem katoliškem okolju in edini slovensko
govoreči v nemški avstrijski protestantski cerkvi – naredila svoje.
Ohranili so svojo evangeličansko vero, toda v drugi polovici 19. in v
začetku 20. stoletja se je pretrgala naveza na slovensko protestantsko
tradicijo in slovensko identiteto. Zagoriče so izjemna zgodba o
moči vere in/iz moči pisane knjižne besede. Upajmo, da je ne bo
kdo zlorabljal v slogu starih versko-narodnih bojev, bodisi v smislu:
glejte, kaj bi bilo s slovenstvom, če bi naši predniki večinsko postali in
ostali evangeličani, bodisi nasprotno: s kakšno močjo bi razpolagalo
slovenstvo, če bi z ohranjeno evangeljsko vero neprekinjeno uporabljali
slovensko knjigo, razvijali slovenski knjižni jezik in kulturo …
S sodobno protestantsko teologijo in njenim vplivom na dojemanje danes
izjemno aktualne problematike se ukvarjajo tri razprave: Ciril Sorč
piše o teologiji prostora, Cvetka Hedžet Tóth o teologiji upanja (pri
obeh avtorjih je v ospredju misel Jürgena Moltmanna), Nenad Hardi
Vitorović pa o teologiji političnega dejanja.
Portret je tokrat namenjen Antonu Chráski, češkemu prote
stantskemu duhovniku, ki je dobršen del svojega življenja ob prelomu
19. v 20. stoletje posvetil »Evangeliju med Slovenci«. O njegovi
zavzetosti, požrtvovalnosti in sposobnosti priča njegov samostojni
prevod vsega Svetega pisma iz hebrejščine in grščine v slovenščino;
prevod je doživel številne (protestantske) izdaje in še danes velja
med strokovnjaki za izjemen prevajalski dosežek. V nenaklonjenem
katoliškem in/ali versko indiferentnem slovenskem okolju je bilo
njegovo življenjsko delo hote ali nehote prezrto, pozabljeno in
9
