Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 101
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
Zbranih del tokrat obdelana zadnja izdaja (po načelu »zadnje roke«),
primerjava s prejšnjimi bo mogoča z izidom separatov k Zbranim
delom.
Glede na pomen celotnega Trubarjevega prevajalskega dela je
njegov prevod Nove zaveze prav gotovo vrh duhovnega in literarnega
ustvarjanja na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja, čeprav je bilo
to delo v večji meri opravljeno zunaj slovenskega etničnega ozemlja
in s podporo nemške gospoščine. Ne glede na vse okoliščine je
Primož Trubar danes prispodoba vsega tistega, kar je slovenski
človek doživljal ob sprejemanju Božje besede v svojem maternem
jeziku, in to ne besede Stare zaveze, ki je polna nekega strogega,
večkrat nerazumljivega Boga, ampak besede Nove zaveze, ki prinaša
človeku ljubezen, odrešenje, upanje. Zato bi njegovo delo ob vseh
delitvah Slovencev skozi zgodovino moglo biti združevalni element
znotraj narodovega telesa, ki presega verske, ekonomske, politične
in intelektualne pregrade različnih obdobij. Vprašanje je, koliko smo
Slovenci tudi danes sposobni priznati to veličino Trubarjevega duha,
ki je svojemu preprostemu slovenskemu človeku skušal dati najprej
duhovno »hrano«, vendar na njemu razumljiv način – s katekizmom
in Svetim pismom v slovenskem jeziku – tako pa mu je dal tudi temelj
razvoja in napredka v nacionalnem, kulturnem in končno gospo-
darskem smislu. Vse to in še veliko več bi si morali priznati, ko go-
vorimo o Trubarju in ko raziskujemo njegovo delo. Vendar naj na
tem mestu omenim le nekatera odprta vprašanja, ki se porajajo ob
Trubarjevem svetopisemskem prevodu.
Biblicisti o Trubarju
Trubarjevo prevajalsko svetopisemsko delo je bilo doslej ovred-
noteno z različnih vidikov in po štiristo petdesetih letih ga je ovred-
notila tudi slovenska biblična stroka. Pomembnejše razprave z
bibličnega področja so v zadnjih letih prispevali F. Rozman, M. Peklaj
in M. Matjaž. Rozman je primerjal Trubarjev prevod z Luthrovim in
grškim besedilom, in to predvsem Evangelij po Mateju. Pri tem je prišel
do spoznanja, da Trubar ni samostojno prevajal po grškem izvirniku,
99
Zbranih del tokrat obdelana zadnja izdaja (po načelu »zadnje roke«),
primerjava s prejšnjimi bo mogoča z izidom separatov k Zbranim
delom.
Glede na pomen celotnega Trubarjevega prevajalskega dela je
njegov prevod Nove zaveze prav gotovo vrh duhovnega in literarnega
ustvarjanja na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja, čeprav je bilo
to delo v večji meri opravljeno zunaj slovenskega etničnega ozemlja
in s podporo nemške gospoščine. Ne glede na vse okoliščine je
Primož Trubar danes prispodoba vsega tistega, kar je slovenski
človek doživljal ob sprejemanju Božje besede v svojem maternem
jeziku, in to ne besede Stare zaveze, ki je polna nekega strogega,
večkrat nerazumljivega Boga, ampak besede Nove zaveze, ki prinaša
človeku ljubezen, odrešenje, upanje. Zato bi njegovo delo ob vseh
delitvah Slovencev skozi zgodovino moglo biti združevalni element
znotraj narodovega telesa, ki presega verske, ekonomske, politične
in intelektualne pregrade različnih obdobij. Vprašanje je, koliko smo
Slovenci tudi danes sposobni priznati to veličino Trubarjevega duha,
ki je svojemu preprostemu slovenskemu človeku skušal dati najprej
duhovno »hrano«, vendar na njemu razumljiv način – s katekizmom
in Svetim pismom v slovenskem jeziku – tako pa mu je dal tudi temelj
razvoja in napredka v nacionalnem, kulturnem in končno gospo-
darskem smislu. Vse to in še veliko več bi si morali priznati, ko go-
vorimo o Trubarju in ko raziskujemo njegovo delo. Vendar naj na
tem mestu omenim le nekatera odprta vprašanja, ki se porajajo ob
Trubarjevem svetopisemskem prevodu.
Biblicisti o Trubarju
Trubarjevo prevajalsko svetopisemsko delo je bilo doslej ovred-
noteno z različnih vidikov in po štiristo petdesetih letih ga je ovred-
notila tudi slovenska biblična stroka. Pomembnejše razprave z
bibličnega področja so v zadnjih letih prispevali F. Rozman, M. Peklaj
in M. Matjaž. Rozman je primerjal Trubarjev prevod z Luthrovim in
grškim besedilom, in to predvsem Evangelij po Mateju. Pri tem je prišel
do spoznanja, da Trubar ni samostojno prevajal po grškem izvirniku,
99
