Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 105
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
v ti celi Biblii, vsiga S. pisma. Inu koku se vsake bucqve latinski inu slovenski
imenuio. Inu koku se kratko inu dolgo pišeio. Inu kuliko capitolov vsake
bucqve imaio«.15 Tudi v začetku knjige Ta drugi deil tiga Noviga testa-
menta (1582) je objavil enak seznam, v katerem so devterokanonične
knjige in je Luther zanje dvomil, da bi bile enako svete kot druge.
Protestanti in Luther so namreč odrekli kanoničnost nekaterim
besedilom Stare zaveze, ki so v rimski Cerkvi pozneje dobila ime
devterokanonične knjige, in sicer: Judita, Tobit, Sirah, Modrost,
Baruh, Prva in Druga knjiga Makabejcev ter deli Danielove in Este-
rine knjige. Trubar jih imenuje: Iudith te bucqve Iuditeve, Tobias te
Tobieve bucqve, Ecclesiastici te Bucqvi Jezusa Syraha, Sapie(!)tiae te Bucqvi
te Salomonove modrusti, Baruch ta prerok, Machabeorum te Perve, te Druge
machabeske bucqvi, Daniel ta prerok, Hester te Bucqve Estreve.
Trubar, kot smo že omenili, ne dvomi v navdihnjenost sveto-
pisemskih besedil. Sledi tradicionalnemu prepričanju Cerkve o
božanskem nastanku besedil, pri čemer pa ne omenja cerkvenih
zborov kot zakonitih ubesedovalcev vere rimske Cerkve, ampak so
zanj ta Cerkev preprosto verniki.16 Cerkveni zbori so že v prvih
stoletjih krščanstva odločali tudi o kanoničnosti svetopisemskih
knjig. Končni seznam pa je postavil f lorentinski cerkveni zbor v
Odloku za jakobite leta 1442.17 Tridentinski koncil je leta 1546 v
odloku Sacrosancta zatrdil, da so vse knjige, ki so v latinski izdaji
Vulgata, z vsemi njihovimi deli, svete in kanonične. To je bila dogma,
ki jo je bilo treba v rimski Cerkvi spoštovati in o njej ni bilo dvoma.
Glede na to, da se kanoničnost dotika predvsem svetopisemskih
knjig Stare zaveze in da je obširnejšo razpravo o Trubarjevem odnosu
do njih objavil M. Peklaj, se v podrobnosti ne bomo spuščali. Za
Trubarja in protestante je povzetek, začetek in konec vsega Svetega
kar ti je nujno vedeti in je odrešno, pa čeravno ne bi videl nobene druge knjige
in nauka ali slišal zanju.« Trditev kaže na Luthrovo stališče do posameznih
novozaveznih knjig in njegovo vrednotenje njihovega pomena (M. Luther, Tukaj
stojim: Teološko politični spisi, Ljubljana 2002, 14).
15 P. Trubar, Ta slovenski kolendar, Tübingen 1567, v: Jonatan Vinkler (ur.), Zbrana
dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 600–603.
16 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 190–191.
17 H. Denzinger, Enchiridion symbolorum definitorum et declarationum de rebus fidei et
morum, Freiburg 2005, št. 1334–1335.
103
v ti celi Biblii, vsiga S. pisma. Inu koku se vsake bucqve latinski inu slovenski
imenuio. Inu koku se kratko inu dolgo pišeio. Inu kuliko capitolov vsake
bucqve imaio«.15 Tudi v začetku knjige Ta drugi deil tiga Noviga testa-
menta (1582) je objavil enak seznam, v katerem so devterokanonične
knjige in je Luther zanje dvomil, da bi bile enako svete kot druge.
Protestanti in Luther so namreč odrekli kanoničnost nekaterim
besedilom Stare zaveze, ki so v rimski Cerkvi pozneje dobila ime
devterokanonične knjige, in sicer: Judita, Tobit, Sirah, Modrost,
Baruh, Prva in Druga knjiga Makabejcev ter deli Danielove in Este-
rine knjige. Trubar jih imenuje: Iudith te bucqve Iuditeve, Tobias te
Tobieve bucqve, Ecclesiastici te Bucqvi Jezusa Syraha, Sapie(!)tiae te Bucqvi
te Salomonove modrusti, Baruch ta prerok, Machabeorum te Perve, te Druge
machabeske bucqvi, Daniel ta prerok, Hester te Bucqve Estreve.
Trubar, kot smo že omenili, ne dvomi v navdihnjenost sveto-
pisemskih besedil. Sledi tradicionalnemu prepričanju Cerkve o
božanskem nastanku besedil, pri čemer pa ne omenja cerkvenih
zborov kot zakonitih ubesedovalcev vere rimske Cerkve, ampak so
zanj ta Cerkev preprosto verniki.16 Cerkveni zbori so že v prvih
stoletjih krščanstva odločali tudi o kanoničnosti svetopisemskih
knjig. Končni seznam pa je postavil f lorentinski cerkveni zbor v
Odloku za jakobite leta 1442.17 Tridentinski koncil je leta 1546 v
odloku Sacrosancta zatrdil, da so vse knjige, ki so v latinski izdaji
Vulgata, z vsemi njihovimi deli, svete in kanonične. To je bila dogma,
ki jo je bilo treba v rimski Cerkvi spoštovati in o njej ni bilo dvoma.
Glede na to, da se kanoničnost dotika predvsem svetopisemskih
knjig Stare zaveze in da je obširnejšo razpravo o Trubarjevem odnosu
do njih objavil M. Peklaj, se v podrobnosti ne bomo spuščali. Za
Trubarja in protestante je povzetek, začetek in konec vsega Svetega
kar ti je nujno vedeti in je odrešno, pa čeravno ne bi videl nobene druge knjige
in nauka ali slišal zanju.« Trditev kaže na Luthrovo stališče do posameznih
novozaveznih knjig in njegovo vrednotenje njihovega pomena (M. Luther, Tukaj
stojim: Teološko politični spisi, Ljubljana 2002, 14).
15 P. Trubar, Ta slovenski kolendar, Tübingen 1567, v: Jonatan Vinkler (ur.), Zbrana
dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 600–603.
16 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 190–191.
17 H. Denzinger, Enchiridion symbolorum definitorum et declarationum de rebus fidei et
morum, Freiburg 2005, št. 1334–1335.
103
