Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 106
RAZPRAVE, [TUDIJE
pisma nauk o opravičenju grešnika brez del postave. Samo po veri je
človek deležen rešitve, ki se je zgodila po Kristusu. Po Luthru je to
notranji kriterij kanoničnosti, po katerem so nekatera besedila bolj,
druga manj sveta in normativna, odvisno od tega, koliko je v njih
zastopan ta osrednji nauk vere.18
Trubarjevi viri za prevajanje
Ob doslej znanih pojasnilih o Trubarjevih virih za prevajanje
bibličnih besedil naj omenimo le najpomembnejše Trubarjeve ne-
posredne izjave o njegovih virih, kakor jih je zapisal sam bodisi v
predgovorih bodisi v pismih.
Trubar reformator je tudi prevajal kot reformator, iz svojega
notranjega religioznega prepričanja. Že v domovini je po Bonomovi
humanistični vzgoji v Trstu spoznal, »da je beseda pred dejanjem, da
je tako rekoč beseda sama že tudi dejanje. Toda ne vsaka beseda,
temveč predvsem tista, ki je napisana (pa tudi govorjena) v domačem
maternem jeziku«.19 Trubar se je pri Bonomu navzel miselnosti, ki jo
je reformacija še okrepila: človek je pred Bogom brez posrednika, le
Kristus je med njim in Bogom vezni člen, ki s svojo sredniško vlogo
kot bogočlovek povezuje Boga z njim. Božjo voljo, ki se razodeva v
navdihnjenem svetopisemskem besedilu, spozna le tako, da se odpre
Božji besedi. Sveto pismo pa mora brati in poslušati v svojem jeziku,
zato reformator prevaja sveta besedila, da tako omogoči verniku zvezo
z Bogom: sola scriptura, solus Christus, sola fides. »Samo Sveto pismo« prek
»samo Kristus« pripelje do »samo vera«. Človek mora zaupati v Božjo
pomoč, ki jo dobiva tudi prek Svetega pisma.20 V tej zavesti se je Trubar
lotil prevajanja, pri čemer je na prvo mesto postavil svoje religiozno
prepričanje, tvegal pa je vse druge morebitne težave, ki se jih je vseskozi
zavedal in svoje naloge nikoli ni razumel lahkomiselno.21
18 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 194.
19 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 152.
20 N. m.
21 K. Ahačič Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem,
268–269.
104
pisma nauk o opravičenju grešnika brez del postave. Samo po veri je
človek deležen rešitve, ki se je zgodila po Kristusu. Po Luthru je to
notranji kriterij kanoničnosti, po katerem so nekatera besedila bolj,
druga manj sveta in normativna, odvisno od tega, koliko je v njih
zastopan ta osrednji nauk vere.18
Trubarjevi viri za prevajanje
Ob doslej znanih pojasnilih o Trubarjevih virih za prevajanje
bibličnih besedil naj omenimo le najpomembnejše Trubarjeve ne-
posredne izjave o njegovih virih, kakor jih je zapisal sam bodisi v
predgovorih bodisi v pismih.
Trubar reformator je tudi prevajal kot reformator, iz svojega
notranjega religioznega prepričanja. Že v domovini je po Bonomovi
humanistični vzgoji v Trstu spoznal, »da je beseda pred dejanjem, da
je tako rekoč beseda sama že tudi dejanje. Toda ne vsaka beseda,
temveč predvsem tista, ki je napisana (pa tudi govorjena) v domačem
maternem jeziku«.19 Trubar se je pri Bonomu navzel miselnosti, ki jo
je reformacija še okrepila: človek je pred Bogom brez posrednika, le
Kristus je med njim in Bogom vezni člen, ki s svojo sredniško vlogo
kot bogočlovek povezuje Boga z njim. Božjo voljo, ki se razodeva v
navdihnjenem svetopisemskem besedilu, spozna le tako, da se odpre
Božji besedi. Sveto pismo pa mora brati in poslušati v svojem jeziku,
zato reformator prevaja sveta besedila, da tako omogoči verniku zvezo
z Bogom: sola scriptura, solus Christus, sola fides. »Samo Sveto pismo« prek
»samo Kristus« pripelje do »samo vera«. Človek mora zaupati v Božjo
pomoč, ki jo dobiva tudi prek Svetega pisma.20 V tej zavesti se je Trubar
lotil prevajanja, pri čemer je na prvo mesto postavil svoje religiozno
prepričanje, tvegal pa je vse druge morebitne težave, ki se jih je vseskozi
zavedal in svoje naloge nikoli ni razumel lahkomiselno.21
18 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 194.
19 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 152.
20 N. m.
21 K. Ahačič Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem,
268–269.
104
