Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 103
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
gelija’,«8 se navezuje na protestantsko interpretacijo, iz katere
izhaja Trubar že v prvi slovenski knjigi leta 1550. V pridigi o veri
namreč Trubar pravi: »An verni človik, ta ima napoprei to misal
inu dobro šego na sebi, de lubi to božyo bessedo. To rad posluša
oli sam bere, to samo za risnično derži inu ti isti sami veryame.
Kadar pag ludie govore, vuče oli deio, tar si bodi te svety očaki
Stare oli Nove zaveze, falš kersčanska Cerkou, koncili, navada,
papeži, škoffi, fari, menihi oli dur bodi, taku ta verni gleda inu
rezmisli, aku se nih vuk inu vse giane gliha z božyemi besedami,
katere so v tih svetih buqvah, v ty Bibly zepisane.«9 Peklaj pritrjuje
Trubarju, da je treba imeti Sveto pismo v razumljivem jeziku kot
dokaz in orožje, saj se Božja beseda ne ponuja le kot duhovna
hrana, ampak se protestantom ponuja tudi kot sodna instanca
zoper napačno Cerkev. V Svetem pismu naj vernik najde vso oporo
za vero in življenje po njej.10 V Trubarjevem odnosu do Svetega pisma
Peklaj izpostavlja, da ta nikoli ni podvomil, da je Sveto pismo nastalo
po navdihu Svetega Duha, kakor uči tradicionalni nauk. Ta nauk
je uporabil v duhu reformacije tako, da ga podaja v nasprotju s
človeškimi izročili, saj je Sveto pismo človeku dovolj in ne potrebuje
nobene druge avtoritete. Trubar je bliže tradicionalnemu (katoli-
škemu) nauku, ko v nasprotju z Luthrom, ki Stari zavezi priznava
le judovski kánon, navaja »daljši seznam svetopisemskih knjig in
še nekaj apokrifov«. Peklaj tudi opozarja: »Nekatere devterokano-
nične knjige navaja v teološki razpravi, kot da so enakovredne
drugim. Razlikuje med Božjo besedo, ki po milosti deluje v dušah,
in samim besedilom Biblije.«11
M. Matjaž je v Trubarjevem jubilejnem letu na rimskem simpoziju
govoril o načelih Trubarjevega prevajanja, pri čemer je podal pregled
doslej objavljenih razprav na to temo in svoje ugotovitve strnil v
štirih točkah, ki jih na kratko povzemamo: 1. Osnovno Trubarjevo
načelo izhaja iz Svetega pisma samega, saj je bilo zapisano, da se Božje
8 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, v: BV 46 (1986), 243.
9 F. Krajnc - Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 246.
10 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja, 24.
11 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, v: Primož Trubar (Simpoziji v Rimu
26), Celje, Rim 2009, 189–198.
101
gelija’,«8 se navezuje na protestantsko interpretacijo, iz katere
izhaja Trubar že v prvi slovenski knjigi leta 1550. V pridigi o veri
namreč Trubar pravi: »An verni človik, ta ima napoprei to misal
inu dobro šego na sebi, de lubi to božyo bessedo. To rad posluša
oli sam bere, to samo za risnično derži inu ti isti sami veryame.
Kadar pag ludie govore, vuče oli deio, tar si bodi te svety očaki
Stare oli Nove zaveze, falš kersčanska Cerkou, koncili, navada,
papeži, škoffi, fari, menihi oli dur bodi, taku ta verni gleda inu
rezmisli, aku se nih vuk inu vse giane gliha z božyemi besedami,
katere so v tih svetih buqvah, v ty Bibly zepisane.«9 Peklaj pritrjuje
Trubarju, da je treba imeti Sveto pismo v razumljivem jeziku kot
dokaz in orožje, saj se Božja beseda ne ponuja le kot duhovna
hrana, ampak se protestantom ponuja tudi kot sodna instanca
zoper napačno Cerkev. V Svetem pismu naj vernik najde vso oporo
za vero in življenje po njej.10 V Trubarjevem odnosu do Svetega pisma
Peklaj izpostavlja, da ta nikoli ni podvomil, da je Sveto pismo nastalo
po navdihu Svetega Duha, kakor uči tradicionalni nauk. Ta nauk
je uporabil v duhu reformacije tako, da ga podaja v nasprotju s
človeškimi izročili, saj je Sveto pismo človeku dovolj in ne potrebuje
nobene druge avtoritete. Trubar je bliže tradicionalnemu (katoli-
škemu) nauku, ko v nasprotju z Luthrom, ki Stari zavezi priznava
le judovski kánon, navaja »daljši seznam svetopisemskih knjig in
še nekaj apokrifov«. Peklaj tudi opozarja: »Nekatere devterokano-
nične knjige navaja v teološki razpravi, kot da so enakovredne
drugim. Razlikuje med Božjo besedo, ki po milosti deluje v dušah,
in samim besedilom Biblije.«11
M. Matjaž je v Trubarjevem jubilejnem letu na rimskem simpoziju
govoril o načelih Trubarjevega prevajanja, pri čemer je podal pregled
doslej objavljenih razprav na to temo in svoje ugotovitve strnil v
štirih točkah, ki jih na kratko povzemamo: 1. Osnovno Trubarjevo
načelo izhaja iz Svetega pisma samega, saj je bilo zapisano, da se Božje
8 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, v: BV 46 (1986), 243.
9 F. Krajnc - Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 246.
10 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja, 24.
11 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, v: Primož Trubar (Simpoziji v Rimu
26), Celje, Rim 2009, 189–198.
101
