Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 102
RAZPRAVE, [TUDIJE
temveč po Luthru. Zanj je dokaz dejstvo, da se Trubar v primerljivih
delih besedila domala dobesedno ujema z Luthrom, še bolj pa ga
v prepričanju potrjuje njuno hkratno odstopanje od izvirnika, po-
sebno tam, kjer Luther naj ne bi najbolje izrazil prvotnega pomena.
Trubar ga ni popravil, temveč je sprejel Luthrovo obliko. Trubar
nikdar ni popravljal Lutra, čeprav ta ni dobro ali dovolj izčrpno iz-
razil izvirnika, kar bi bil moral storiti, če bi bil prevajal samostojno.
Vendar Rozman meni, da se v vseh novozaveznih knjigah Trubar ni
enako močno naslonil na Luthra. Precej samostojnosti naj bi po
njegovem pokazal v Pismu Rimljanom, vendar ne vsebinske, temveč
bolj slogovno. Trubarju očita nedoslednost v rabi imen, v prevaja-
nju istih svetopisemskih stavkov in načinu izražanja, kar naj bi bila
Trubarjeva stalnost, tako da je, po Rozmanu, nedoslednost temelj-
na značilnost njegovega prevoda.5 Tako Rozman, ki Trubarju očita
celo »nasilje nad svetim besedilom«, ko ta dodaja pojasnila, ko se
mu prvi izraz ni zdel dovolj močan, in je tako, po Rozmanu, nastal
nekakšen »razširjeni prevod« glede na Luthra in izvirnik. Svojo
sodbo Rozman razširi v poznejši razpravi,6 ko ponovi ugotovitve iz
primerjave Matejevega evangelija z Luthrovim prevodom in grško
predlogo, sklene pa z mislijo, da Trubarjev prevod bolj ustreza
praktičnim bogoslužnim potrebam kakor znanstvenim zahtevam
prevajanja. Trubarju priznava, da veličina njegovega prevoda ni v
znanstveni natančnosti in sposobnosti prevajanja, temveč v tem,
da je sploh začel prevajati in tako prvi dal rojakom Sveto pismo v
domačem jeziku, povrh pa v obliki, ki je bila zelo primerna za
bogoslužje.7
M. Peklaj, ki se sicer bolj ukvarja z Dalmatinom in njegovim
prevodom Biblije (1584), svoje razpravljanje v zvezi s Trubarjevim
prevodom namenja okoliščinam, ki so privedle do prevajanja,
in ne raziskuje Trubarjevih virov za prevajanje. Njegova trditev,
da je Trubar »gledal v Svetem pismu avtoriteto, ki razgalja in uni-
čuje papeško Cerkev, ki je v zmoti in je odpadla od ’čistega evan-
5 F. Rozman, Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze, v: Bogoslovni vestnik
(BV) 46 (1986), 240.
6 F. Rozman, Prevajanje Svetega pisma na Slovenskem, v: BV 50 (1990), 427–442.
7 F. Rozman, n. d., 430.
100
temveč po Luthru. Zanj je dokaz dejstvo, da se Trubar v primerljivih
delih besedila domala dobesedno ujema z Luthrom, še bolj pa ga
v prepričanju potrjuje njuno hkratno odstopanje od izvirnika, po-
sebno tam, kjer Luther naj ne bi najbolje izrazil prvotnega pomena.
Trubar ga ni popravil, temveč je sprejel Luthrovo obliko. Trubar
nikdar ni popravljal Lutra, čeprav ta ni dobro ali dovolj izčrpno iz-
razil izvirnika, kar bi bil moral storiti, če bi bil prevajal samostojno.
Vendar Rozman meni, da se v vseh novozaveznih knjigah Trubar ni
enako močno naslonil na Luthra. Precej samostojnosti naj bi po
njegovem pokazal v Pismu Rimljanom, vendar ne vsebinske, temveč
bolj slogovno. Trubarju očita nedoslednost v rabi imen, v prevaja-
nju istih svetopisemskih stavkov in načinu izražanja, kar naj bi bila
Trubarjeva stalnost, tako da je, po Rozmanu, nedoslednost temelj-
na značilnost njegovega prevoda.5 Tako Rozman, ki Trubarju očita
celo »nasilje nad svetim besedilom«, ko ta dodaja pojasnila, ko se
mu prvi izraz ni zdel dovolj močan, in je tako, po Rozmanu, nastal
nekakšen »razširjeni prevod« glede na Luthra in izvirnik. Svojo
sodbo Rozman razširi v poznejši razpravi,6 ko ponovi ugotovitve iz
primerjave Matejevega evangelija z Luthrovim prevodom in grško
predlogo, sklene pa z mislijo, da Trubarjev prevod bolj ustreza
praktičnim bogoslužnim potrebam kakor znanstvenim zahtevam
prevajanja. Trubarju priznava, da veličina njegovega prevoda ni v
znanstveni natančnosti in sposobnosti prevajanja, temveč v tem,
da je sploh začel prevajati in tako prvi dal rojakom Sveto pismo v
domačem jeziku, povrh pa v obliki, ki je bila zelo primerna za
bogoslužje.7
M. Peklaj, ki se sicer bolj ukvarja z Dalmatinom in njegovim
prevodom Biblije (1584), svoje razpravljanje v zvezi s Trubarjevim
prevodom namenja okoliščinam, ki so privedle do prevajanja,
in ne raziskuje Trubarjevih virov za prevajanje. Njegova trditev,
da je Trubar »gledal v Svetem pismu avtoriteto, ki razgalja in uni-
čuje papeško Cerkev, ki je v zmoti in je odpadla od ’čistega evan-
5 F. Rozman, Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze, v: Bogoslovni vestnik
(BV) 46 (1986), 240.
6 F. Rozman, Prevajanje Svetega pisma na Slovenskem, v: BV 50 (1990), 427–442.
7 F. Rozman, n. d., 430.
100
