Page 269 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 269
NADJA ZGONIK
toliko pripadnost preteklim zgodovinskim dogodkom kot naravi in
kulturi.
Na glavi so nameščene velike črke. Na njih v ustvarjalnem neredu
počivajo knjige in še več malih črk. Črke, ki nagovarjajo direktneje,
in katerih bralni kod je enoplastno berljiv, drugače kot pri likovnih
znakih, ki so sporočilno večplastni, so razmetane in ničesar ne
izpisujejo, a jih lahko vsak mimoidoči prosto sestavlja v anagrame.
Iz črk navadno sestavljamo besede, iz besed stavke in iz stavkov
knjige, kakor so to za nas prvič v zgodovini iz med seboj neuglašenih
slovenskih narečij počeli slovenski protestantski pisci ter jih razširjali
tiskarji. Adam Bohorič, ki se mu je kipar z delovnim naslovom še
posebej poklonil, je s prvo slovensko slovnico, Zimskimi uricami, dal
leta 1584 slovenski abecedi črke, jeziku pa pisavo. Tri knjige, ki
počivajo na črkah, so množina, tako kot so se pionirska dejanja
protestantov razrasla v nepreštevno množino natisnjenih slovenskih
knjig.
Glava, črke in knjige veljajo za konvencionalne elemente spome-
niške plastike. Glave običajno prikazujejo portretne poteze oseb, ki
jim je spomenik namenjen. So zgolj fragment, ki nadomešča prisot-
nost celovitega kiparskega telesa upodobljenca in največkrat postav-
ljene na hermah. Na spomeniku so vedno črke tiste, ki izpišejo ime
portretiranca. Knjige pa so najpogostejši atribut poklicne skupine
književnikov, ki ji je na Slovenskem posvečena največja količina
spomenikov. To množino konvencionalnih elementov je Lujo Vodo-
pivec najprej poudaril s tem, da jih je nerealno povečal in take
razpostavil na nekonvencionalen način. Glava je podstavek spo-
menika. Namesto pokončna in z odprtimi očmi je speča in brez
portretnih potez, črke so nenavadno velike in ničesar ne izpisujejo,
knjige pa ne počivajo v pisateljevi roki, temveč lebdijo v zraku,
naslonjene na konicah črk. Predvsem po posvetitvi pa tudi po raz-
merju, ki ga vzpostavi do realnega predmetnega sveta in ikonografije,
je ljubljanski spomenik zanimivo primerjati s spomenikom, posveče-
nim prispevku prekmurskih piscev k slovenski književnosti, ki je po-
stavljen v Murski Soboti in je delo arhitekta Ferija Novaka. (Slika 2.)
Zamisel o murskosoboškem spomeniku, ki naj bi leta 1939
proslavil dvajsetletnico pridružitve Prekmurja k matičnemu narodu,
267
toliko pripadnost preteklim zgodovinskim dogodkom kot naravi in
kulturi.
Na glavi so nameščene velike črke. Na njih v ustvarjalnem neredu
počivajo knjige in še več malih črk. Črke, ki nagovarjajo direktneje,
in katerih bralni kod je enoplastno berljiv, drugače kot pri likovnih
znakih, ki so sporočilno večplastni, so razmetane in ničesar ne
izpisujejo, a jih lahko vsak mimoidoči prosto sestavlja v anagrame.
Iz črk navadno sestavljamo besede, iz besed stavke in iz stavkov
knjige, kakor so to za nas prvič v zgodovini iz med seboj neuglašenih
slovenskih narečij počeli slovenski protestantski pisci ter jih razširjali
tiskarji. Adam Bohorič, ki se mu je kipar z delovnim naslovom še
posebej poklonil, je s prvo slovensko slovnico, Zimskimi uricami, dal
leta 1584 slovenski abecedi črke, jeziku pa pisavo. Tri knjige, ki
počivajo na črkah, so množina, tako kot so se pionirska dejanja
protestantov razrasla v nepreštevno množino natisnjenih slovenskih
knjig.
Glava, črke in knjige veljajo za konvencionalne elemente spome-
niške plastike. Glave običajno prikazujejo portretne poteze oseb, ki
jim je spomenik namenjen. So zgolj fragment, ki nadomešča prisot-
nost celovitega kiparskega telesa upodobljenca in največkrat postav-
ljene na hermah. Na spomeniku so vedno črke tiste, ki izpišejo ime
portretiranca. Knjige pa so najpogostejši atribut poklicne skupine
književnikov, ki ji je na Slovenskem posvečena največja količina
spomenikov. To množino konvencionalnih elementov je Lujo Vodo-
pivec najprej poudaril s tem, da jih je nerealno povečal in take
razpostavil na nekonvencionalen način. Glava je podstavek spo-
menika. Namesto pokončna in z odprtimi očmi je speča in brez
portretnih potez, črke so nenavadno velike in ničesar ne izpisujejo,
knjige pa ne počivajo v pisateljevi roki, temveč lebdijo v zraku,
naslonjene na konicah črk. Predvsem po posvetitvi pa tudi po raz-
merju, ki ga vzpostavi do realnega predmetnega sveta in ikonografije,
je ljubljanski spomenik zanimivo primerjati s spomenikom, posveče-
nim prispevku prekmurskih piscev k slovenski književnosti, ki je po-
stavljen v Murski Soboti in je delo arhitekta Ferija Novaka. (Slika 2.)
Zamisel o murskosoboškem spomeniku, ki naj bi leta 1939
proslavil dvajsetletnico pridružitve Prekmurja k matičnemu narodu,
267
