Page 267 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 267
NADJA ZGONIK
spomeniške plastike, ki je na naših tleh precej bogatejša od druge, ki
se navezuje na politične teme. V času narodovega prebujenja ob
koncu 19. stoletja smo Slovenci svoje prve spomenike postavljali
književnikom in ne vojščakom ter politikom. Prva slovenska spo-
menika sta bila leta 1889 postavljena spomenika Valentinu Vodniku
v Ljubljani in Franu Levstiku v Velikih Laščah. Slabih dvajset let
pozneje smo v Ljubljani dobili še spomenika Francetu Prešernu
(1905) in Primožu Trubarju (1910), osebnostima, ki sta v 20. stoletju
postala najpogostejši likovni motiv portretnega zgodovinskega
kiparstva in slikarstva. S Trubarjevim spomenikom kiparja Franceta
Bernekerja, ki so ga v Ljubljani na robu Tivolskega parka namesto
ob štiristoletnici njegovega rojstva leta 1908 postavili z dveletno
zamudo leta 1910, so se ne le Trubar, pač pa tudi drugi slovenski
protestantski pisci, začeli uveljavljati kot pomemben narodno-
zgodovinski motiv v slovenski likovni umetnosti. Poleg njihovih
portretnih upodobitev so se včasih, sicer redko, uveljavili tudi do-
godki, povezani z zgodovino slovenske knjige. Taki sta jedkanica Saše
Šantla Trubar v tiskarski delavnici iz leta 1942 in pa risba, jedkanica
ter monotipija Mihe Maleša Prva slovenska knjiga 1551 iz leta 1951, ki
prikazuje naše štiri protestantske pisce, sedeče za mizo, obloženo s
knjigami.
Kulturni temi in ne posamezniku je posvečen tudi najnovejši
ljubljanski spomenik za evangeličansko cerkvijo ob začetku diago-
nalne poti čez Park slovenske reformacije. Mestna občina Ljubljana
je spomladi 2010 razpisala vabljeni natečaj, na katerega so prispele
idejne rešitve treh slovenskih akademskih kiparjev: Luja Vodopivca,
Matjaža Počivavška in Primoža Puglja. Izmed teh je strokovna komi-
sija za uresničitev izbrala delo Adam akademskega kiparja Luja
Vodopivca, profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost
in oblikovanje. (Slika 1.)
Novi spomenik nas nagovarja s komunikativno neposrednostjo,
saj vse elemente, ki ga sestavljajo, z lahkoto in v hipu prepoznamo
ter razberemo, kaj označujejo. Umirjena in prav nič bojevita bronasta
ležeča moška glava nadnaravne velikosti, ki počiva na blagi travnati
vzpetini, ima zaprte oči, kot bi spala. Brez podstavka se neposredno
stika s travno rušo in tlemi, kot bi jim prisluškovala. Z ležanjem in
265
spomeniške plastike, ki je na naših tleh precej bogatejša od druge, ki
se navezuje na politične teme. V času narodovega prebujenja ob
koncu 19. stoletja smo Slovenci svoje prve spomenike postavljali
književnikom in ne vojščakom ter politikom. Prva slovenska spo-
menika sta bila leta 1889 postavljena spomenika Valentinu Vodniku
v Ljubljani in Franu Levstiku v Velikih Laščah. Slabih dvajset let
pozneje smo v Ljubljani dobili še spomenika Francetu Prešernu
(1905) in Primožu Trubarju (1910), osebnostima, ki sta v 20. stoletju
postala najpogostejši likovni motiv portretnega zgodovinskega
kiparstva in slikarstva. S Trubarjevim spomenikom kiparja Franceta
Bernekerja, ki so ga v Ljubljani na robu Tivolskega parka namesto
ob štiristoletnici njegovega rojstva leta 1908 postavili z dveletno
zamudo leta 1910, so se ne le Trubar, pač pa tudi drugi slovenski
protestantski pisci, začeli uveljavljati kot pomemben narodno-
zgodovinski motiv v slovenski likovni umetnosti. Poleg njihovih
portretnih upodobitev so se včasih, sicer redko, uveljavili tudi do-
godki, povezani z zgodovino slovenske knjige. Taki sta jedkanica Saše
Šantla Trubar v tiskarski delavnici iz leta 1942 in pa risba, jedkanica
ter monotipija Mihe Maleša Prva slovenska knjiga 1551 iz leta 1951, ki
prikazuje naše štiri protestantske pisce, sedeče za mizo, obloženo s
knjigami.
Kulturni temi in ne posamezniku je posvečen tudi najnovejši
ljubljanski spomenik za evangeličansko cerkvijo ob začetku diago-
nalne poti čez Park slovenske reformacije. Mestna občina Ljubljana
je spomladi 2010 razpisala vabljeni natečaj, na katerega so prispele
idejne rešitve treh slovenskih akademskih kiparjev: Luja Vodopivca,
Matjaža Počivavška in Primoža Puglja. Izmed teh je strokovna komi-
sija za uresničitev izbrala delo Adam akademskega kiparja Luja
Vodopivca, profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost
in oblikovanje. (Slika 1.)
Novi spomenik nas nagovarja s komunikativno neposrednostjo,
saj vse elemente, ki ga sestavljajo, z lahkoto in v hipu prepoznamo
ter razberemo, kaj označujejo. Umirjena in prav nič bojevita bronasta
ležeča moška glava nadnaravne velikosti, ki počiva na blagi travnati
vzpetini, ima zaprte oči, kot bi spala. Brez podstavka se neposredno
stika s travno rušo in tlemi, kot bi jim prisluškovala. Z ležanjem in
265
