Page 266 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 266
RAZGRALZEGLDEDII,, VVPOPGOLEDGI LEDI
Nadja Zgonik
SPOMENIK SLOVENSKIM PROTESTANTSKIM
PISCEM IN TISKARJEM
Javna plastika Luja Vodopivca, najnovejši ljubljanski spomenik
slovenskim protestantskim piscem in tiskarjem, ne poudarja boje-
vite, prevratniške moči, ki jo je imelo to prvo organizirano gibanje
za uveljavitev slovenskega jezika v 16. stoletju, pač pa umirjeno
počiva na blagi vzpetinici v Parku slovenske reformacije v Ljubljani.
Od takrat, ko je pisatelj Ivan Cankar ob prvih korakih po poti svoje
politične strankarske kariere v JSDS v svojem znamenitem tržaškem
predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura leta 1907 prote-
stantske pisce imenoval »borci za jezik« in njihov prispevek povezal
z deležem upornih kmetov, ki so si v 16. stoletju prizadevali za
družbeni prevrat, so se časi spremenili. Vodopivčevo delo je bližje
miroljubnejšim težnjam protestantskega gibanja, takim, kot jih
razbiramo iz različnih stališč: Trubarjevega, ki sebe v predgovoru k
Abecedariju leta 1550 imenuje za prijatelja vseh Slovencev, ljubezni,
ki jo zaznamo v pisanju Adama Bohoriča v delu Arcticae horulae iz
leta 1584, ko govori o razširjenosti slovanskih narečij, ali ko Jurij
Dalmatin ob prevodu prvega dela Biblije leta 1578 pove, da ga izdaja
iz ljubezni do domovine. Razpoloženje, ki veje iz nove javne plastike,
je pacifistično in s tem ustrezno času, v katerem je nastalo. Nena-
vsezadnje smo Slovenci v stotih letih, tudi iz dediščine slovenskih
protestantskih piscev, uspeli uresničiti izjemen korak, od komaj v
osnovnih črtah opredeljene narodne identitete in z nekaj kulturnimi
ustanovami utelešenega narodnega bivanja do samostojne države,
enakopravno vključene v tokove svetovne politike.
Novo ljubljansko spominsko obeležje, posvečeno protestantizmu,
se s poudarjanjem kulturne teme veže s tistim delom tradicije
264
Nadja Zgonik
SPOMENIK SLOVENSKIM PROTESTANTSKIM
PISCEM IN TISKARJEM
Javna plastika Luja Vodopivca, najnovejši ljubljanski spomenik
slovenskim protestantskim piscem in tiskarjem, ne poudarja boje-
vite, prevratniške moči, ki jo je imelo to prvo organizirano gibanje
za uveljavitev slovenskega jezika v 16. stoletju, pač pa umirjeno
počiva na blagi vzpetinici v Parku slovenske reformacije v Ljubljani.
Od takrat, ko je pisatelj Ivan Cankar ob prvih korakih po poti svoje
politične strankarske kariere v JSDS v svojem znamenitem tržaškem
predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura leta 1907 prote-
stantske pisce imenoval »borci za jezik« in njihov prispevek povezal
z deležem upornih kmetov, ki so si v 16. stoletju prizadevali za
družbeni prevrat, so se časi spremenili. Vodopivčevo delo je bližje
miroljubnejšim težnjam protestantskega gibanja, takim, kot jih
razbiramo iz različnih stališč: Trubarjevega, ki sebe v predgovoru k
Abecedariju leta 1550 imenuje za prijatelja vseh Slovencev, ljubezni,
ki jo zaznamo v pisanju Adama Bohoriča v delu Arcticae horulae iz
leta 1584, ko govori o razširjenosti slovanskih narečij, ali ko Jurij
Dalmatin ob prevodu prvega dela Biblije leta 1578 pove, da ga izdaja
iz ljubezni do domovine. Razpoloženje, ki veje iz nove javne plastike,
je pacifistično in s tem ustrezno času, v katerem je nastalo. Nena-
vsezadnje smo Slovenci v stotih letih, tudi iz dediščine slovenskih
protestantskih piscev, uspeli uresničiti izjemen korak, od komaj v
osnovnih črtah opredeljene narodne identitete in z nekaj kulturnimi
ustanovami utelešenega narodnega bivanja do samostojne države,
enakopravno vključene v tokove svetovne politike.
Novo ljubljansko spominsko obeležje, posvečeno protestantizmu,
se s poudarjanjem kulturne teme veže s tistim delom tradicije
264
