Page 362 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 362
KRONIKA
Jonatan Vinkler
OB TRUBARJEVEM OPUSU
Zasuki z Zbranimi deli
Najbrž ni mogoče tehtno ugovarjati misli, da je književni opus
protestantskega reformatorja Primoža Trubarja v slovenski kulturi
nekaj edinstvenega. Je prva tovrstna duhovna stvaritev jezikovno in
identifikacijsko (slednje kajpak še zdaleč ni imelo enakega pomena
in obsega, kot ga dobi identifikacija za moderne narode v »stoletju
revolucij«) slovenske kulture. In ne le, da predstavlja vogelnik stavbe
slovenske književnosti, pomeni tudi prvo večjo in razvidnejšo ugla-
sitev ustvarjalskega hotenja v vernakularnem idiomu prebivalcev
med Alpami in Adriatikom s stremljenji, ki so bila tedaj najbolj sveža
v evropski učeni kulturi, vsaj v tistem njenem delu, ki je bil zazna-
movan z protestantskim duhovnim, etičnim in intelektualnim refe-
renčnim okvirom.
Trubar je tako po epohalnem dejanju, ko je s prvo slovensko
knjigo 1550. leta slovensko slovstvo usmeril na neko drugo pot kot
dotlej – na pot kontinuiranega pisanja v slovenščini in ne zgolj
sporadičnega zapisovanja –, uspel z lastnim prevajalsko-prireje-
valsko-avtorskim trudom in pa z usmerjanjem razvoja »cerkve slo-
venskega jezika« doseči, da je ob izteku protestantske reformacijske
dobe v Notranji Avstriji knjižni repertorij v slovenskem jeziku ob-
segal vse ključne slovstvene žanre, kot so bili tedaj uveljavljeni v
humanistični književnosti protestantskega tipa na prostoru za-
hodno od Vzhoda in vzhodno od Zahoda, na Nemškem.
V slovenskem slovstvu 16. stoletja so se tako bogato razvili bib-
lični prevod, pridiga, duhovna pesem, predgovor (tako v svoji huma-
nistični kot tudi posebni, slovenski izpeljavi, kajti sam oče slovenske
knjige je predgovor vede in namenoma »obremenil« z dodatnimi
360
Jonatan Vinkler
OB TRUBARJEVEM OPUSU
Zasuki z Zbranimi deli
Najbrž ni mogoče tehtno ugovarjati misli, da je književni opus
protestantskega reformatorja Primoža Trubarja v slovenski kulturi
nekaj edinstvenega. Je prva tovrstna duhovna stvaritev jezikovno in
identifikacijsko (slednje kajpak še zdaleč ni imelo enakega pomena
in obsega, kot ga dobi identifikacija za moderne narode v »stoletju
revolucij«) slovenske kulture. In ne le, da predstavlja vogelnik stavbe
slovenske književnosti, pomeni tudi prvo večjo in razvidnejšo ugla-
sitev ustvarjalskega hotenja v vernakularnem idiomu prebivalcev
med Alpami in Adriatikom s stremljenji, ki so bila tedaj najbolj sveža
v evropski učeni kulturi, vsaj v tistem njenem delu, ki je bil zazna-
movan z protestantskim duhovnim, etičnim in intelektualnim refe-
renčnim okvirom.
Trubar je tako po epohalnem dejanju, ko je s prvo slovensko
knjigo 1550. leta slovensko slovstvo usmeril na neko drugo pot kot
dotlej – na pot kontinuiranega pisanja v slovenščini in ne zgolj
sporadičnega zapisovanja –, uspel z lastnim prevajalsko-prireje-
valsko-avtorskim trudom in pa z usmerjanjem razvoja »cerkve slo-
venskega jezika« doseči, da je ob izteku protestantske reformacijske
dobe v Notranji Avstriji knjižni repertorij v slovenskem jeziku ob-
segal vse ključne slovstvene žanre, kot so bili tedaj uveljavljeni v
humanistični književnosti protestantskega tipa na prostoru za-
hodno od Vzhoda in vzhodno od Zahoda, na Nemškem.
V slovenskem slovstvu 16. stoletja so se tako bogato razvili bib-
lični prevod, pridiga, duhovna pesem, predgovor (tako v svoji huma-
nistični kot tudi posebni, slovenski izpeljavi, kajti sam oče slovenske
knjige je predgovor vede in namenoma »obremenil« z dodatnimi
360
