Page 357 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 357
KRONIKA
Jezik kulture je vedno iskal enkratnost, ki bi lahko segla do
univerzalnega; posamezniku je iskal prostor diha v širši skupnosti. A
zadihati je bilo mogoče le tedaj, kadar je bila enotnost stkana iz
različnosti in – da, kljub angelom se ni bati pojma – multikul-
turnosti. Toda hrepenenje po združevanju – po odgovornem ob-
likovanju družbene stvarnosti – so vse prevečkrat (in jo še kako še
vedno) najedali dvomi, ljubosumja, umetne polarnosti in nelagodja,
ki mrcvarijo naše medsebojne vezi, nam jemljejo krila, tiščijo k tlom, dušijo
vizije, zatirajo potenco in spodnašajo tisti smisel, ki ga je Primož Trubar
zapisal v Katekizmu: namreč, da ni dovolj stati, temveč je treba tudi obstati.
Da ni dovolj le biti, se prepuščati inerciji bivanja, pragmatizmu
vsakdana, ki ga nemalokrat manipulativno obrača režijska roka le
navidezno budnih očes, temveč, da je treba vse to tudi presegati: s
širokimi zamahi idej, ki nimajo cenzur in avtodestruktivnih potez, s krea-
tivnostjo in strpnostjo, z močjo pameti in brez nespameti … Namreč, ni
lahko vzleteti, če so ideje spodnesene, preden se izgovorijo, če jih
ubija birokratstvo takoj, ko se rodijo, če obsodbe padajo, preden se
na sodiščih odvrtijo procesi …
Kajti, ljubi Slovenci, ljube Slovenke, »obstati« ne pomeni stati ob
– križem rok stati poleg in zraven, pustiti, da našo barko, kot bi
dejal Dalmatin, odnaša vihar, temveč pomeni, da se je treba za
obstanek še kako boriti: reformirati stvarnost tam, kjer je šibka, biti proti,
kjer se godi krivica, dobesedno udejanjati protestno/protestantsko držo tam,
kjer so argumenti moči krhki in kjer so razvoji duhovno zatrti ali celo zavrti.
Če kdaj, je ta poziv na mizi danes. Včeraj, ki je z akumulacijo
materialnega in potrato trošenja – energije, orožja, kemikalij, na-
ravnih resursov, populističnega duha – skoraj do suhega izrabil in
zlorabil tako naš planet kot naše nebo angelov in idej, ta včeraj je že
zamujen. Ta včeraj je celotnemu svetu – ne le našemu domu – pustil
ogromen davek, ki nas spravlja v pošastne zadrege: Kako misliti
drugače? Kako svet organizirati bolje? Kako zdraviti okolje? Kako
odpraviti orožje? Kako ne ranjevati zemlje? Kako omejiti sebe?
Težka, čeprav osnovna vprašanja. Zaposlujejo ves svet, ne le nas.
Težka zato, ker nas je kopičenje že preveč zasvojilo, ker razvoj računa
na nov – predvsem tehnološki zagon bistveno bolj kakor na nov
duhovni vzlet. Nanje je možno odgovoriti kantovsko mogočno, z
355
Jezik kulture je vedno iskal enkratnost, ki bi lahko segla do
univerzalnega; posamezniku je iskal prostor diha v širši skupnosti. A
zadihati je bilo mogoče le tedaj, kadar je bila enotnost stkana iz
različnosti in – da, kljub angelom se ni bati pojma – multikul-
turnosti. Toda hrepenenje po združevanju – po odgovornem ob-
likovanju družbene stvarnosti – so vse prevečkrat (in jo še kako še
vedno) najedali dvomi, ljubosumja, umetne polarnosti in nelagodja,
ki mrcvarijo naše medsebojne vezi, nam jemljejo krila, tiščijo k tlom, dušijo
vizije, zatirajo potenco in spodnašajo tisti smisel, ki ga je Primož Trubar
zapisal v Katekizmu: namreč, da ni dovolj stati, temveč je treba tudi obstati.
Da ni dovolj le biti, se prepuščati inerciji bivanja, pragmatizmu
vsakdana, ki ga nemalokrat manipulativno obrača režijska roka le
navidezno budnih očes, temveč, da je treba vse to tudi presegati: s
širokimi zamahi idej, ki nimajo cenzur in avtodestruktivnih potez, s krea-
tivnostjo in strpnostjo, z močjo pameti in brez nespameti … Namreč, ni
lahko vzleteti, če so ideje spodnesene, preden se izgovorijo, če jih
ubija birokratstvo takoj, ko se rodijo, če obsodbe padajo, preden se
na sodiščih odvrtijo procesi …
Kajti, ljubi Slovenci, ljube Slovenke, »obstati« ne pomeni stati ob
– križem rok stati poleg in zraven, pustiti, da našo barko, kot bi
dejal Dalmatin, odnaša vihar, temveč pomeni, da se je treba za
obstanek še kako boriti: reformirati stvarnost tam, kjer je šibka, biti proti,
kjer se godi krivica, dobesedno udejanjati protestno/protestantsko držo tam,
kjer so argumenti moči krhki in kjer so razvoji duhovno zatrti ali celo zavrti.
Če kdaj, je ta poziv na mizi danes. Včeraj, ki je z akumulacijo
materialnega in potrato trošenja – energije, orožja, kemikalij, na-
ravnih resursov, populističnega duha – skoraj do suhega izrabil in
zlorabil tako naš planet kot naše nebo angelov in idej, ta včeraj je že
zamujen. Ta včeraj je celotnemu svetu – ne le našemu domu – pustil
ogromen davek, ki nas spravlja v pošastne zadrege: Kako misliti
drugače? Kako svet organizirati bolje? Kako zdraviti okolje? Kako
odpraviti orožje? Kako ne ranjevati zemlje? Kako omejiti sebe?
Težka, čeprav osnovna vprašanja. Zaposlujejo ves svet, ne le nas.
Težka zato, ker nas je kopičenje že preveč zasvojilo, ker razvoj računa
na nov – predvsem tehnološki zagon bistveno bolj kakor na nov
duhovni vzlet. Nanje je možno odgovoriti kantovsko mogočno, z
355
