Page 363 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 363
KRONIKA
funkcijami, ki jih humanistični predgovor sicer ni udejanjal, in tako
dobil posebno obliko traktata, npr. v Eni dolgi predguvori, 1557),
razlaga, pa seveda tudi »(pol)sekularne« slovstvene vrste, med njimi
cerkvenoupravna knjiga (del Cerkovne ordninge, 1564), historiografski
sestavek (Trubarjev predgovor v Artikule, 1562, ki je prva slovenska
»zgodovina« protestantskega gibanja) in celo biografija (1588: Tro-
stova predelava Andreaejeve knjižne razširitve posmrtne pridige za
Primožem Trubarjem): bralci nemirnega stoletja iskanja med prvo
slovensko knjigo in protireformacijo te žanre prepoznavajo v obliki
katekizmov, bibličnih knjig, pesmaric, agende, postil in drugega.
O vsem tem je bilo že napisanega precej tehtnega, in sicer od
epohe »luči (in) razuma« naprej. Najprej na tujem, toda nazadnje
tudi doma. Leta 1799 je namreč Christian Friedrich Schnurrer s svojo
knjižico o slovanskih tiskih na Württemberškem v 16. stoletju začel
tudi z znanstvenim raziskovanjem slovenske protestantske književne
dediščine. Nato je sam patriarh slavistike, češki učenjak, sicer tudi
duhovnik (za časa generalnih seminarjev Jožefa II. je »modri abbé«
celo vodil enega izmed njih) Josef Dobrovský prvo sodobno bio-
grafijo Primoža Trubarja »v besedi in podobi« uvrstil v svoj Slavin,
spis pa naslovil kar z Um die slawische Literatur verdiente Männer. S
tem je bil Primož Trubar kot prominenten slovanski književni
ustvarjalec zgodnjega novega veka na najboljši možni način ponovno
»vpeljan« tudi v katoliški kulturni milje srednjeevropske Habsburške
monarhije, kjer so bile njegove knjige od leta 1596 umeščene na
vatikanski indeks prepovedanih knjig. Isti Dobrovský, ki ga je celo
znameniti nemški zgodovinar in izdajatelj epohalne zbirke Monu-
menta Germaniae Georg Heinrich Pertz štel kar za svojega učitelja, je
po Schnurrerjevi smrti na njegovo zbirko protestantskih slovenik
opozoril svojega dunajskega »adepta« Jerneja Kopitarja, ki je Schnur-
rerjeve knjige nato tudi kupil, po smrti uglednega kranjskega filo-
loga, izdajatelja in bibliotekarja pa so bili srednjeveški rokopisi in
zgodnjenovoveški tiski (inkunabule in tiski 16. stoletja) iz Kopi-
tarjeve zbirke s sklepom kranjskega deželnega zbora na dražbi
kupljeni za Licejsko knjižnico v Ljubljani (današnja NUK; Schnur-
rerjeve oz. Kopitarjeve protestantike so danes del fonda Rokopisne
zbirke) … itd. itn., vse do Trubarjevega jubileja 2008.
361
funkcijami, ki jih humanistični predgovor sicer ni udejanjal, in tako
dobil posebno obliko traktata, npr. v Eni dolgi predguvori, 1557),
razlaga, pa seveda tudi »(pol)sekularne« slovstvene vrste, med njimi
cerkvenoupravna knjiga (del Cerkovne ordninge, 1564), historiografski
sestavek (Trubarjev predgovor v Artikule, 1562, ki je prva slovenska
»zgodovina« protestantskega gibanja) in celo biografija (1588: Tro-
stova predelava Andreaejeve knjižne razširitve posmrtne pridige za
Primožem Trubarjem): bralci nemirnega stoletja iskanja med prvo
slovensko knjigo in protireformacijo te žanre prepoznavajo v obliki
katekizmov, bibličnih knjig, pesmaric, agende, postil in drugega.
O vsem tem je bilo že napisanega precej tehtnega, in sicer od
epohe »luči (in) razuma« naprej. Najprej na tujem, toda nazadnje
tudi doma. Leta 1799 je namreč Christian Friedrich Schnurrer s svojo
knjižico o slovanskih tiskih na Württemberškem v 16. stoletju začel
tudi z znanstvenim raziskovanjem slovenske protestantske književne
dediščine. Nato je sam patriarh slavistike, češki učenjak, sicer tudi
duhovnik (za časa generalnih seminarjev Jožefa II. je »modri abbé«
celo vodil enega izmed njih) Josef Dobrovský prvo sodobno bio-
grafijo Primoža Trubarja »v besedi in podobi« uvrstil v svoj Slavin,
spis pa naslovil kar z Um die slawische Literatur verdiente Männer. S
tem je bil Primož Trubar kot prominenten slovanski književni
ustvarjalec zgodnjega novega veka na najboljši možni način ponovno
»vpeljan« tudi v katoliški kulturni milje srednjeevropske Habsburške
monarhije, kjer so bile njegove knjige od leta 1596 umeščene na
vatikanski indeks prepovedanih knjig. Isti Dobrovský, ki ga je celo
znameniti nemški zgodovinar in izdajatelj epohalne zbirke Monu-
menta Germaniae Georg Heinrich Pertz štel kar za svojega učitelja, je
po Schnurrerjevi smrti na njegovo zbirko protestantskih slovenik
opozoril svojega dunajskega »adepta« Jerneja Kopitarja, ki je Schnur-
rerjeve knjige nato tudi kupil, po smrti uglednega kranjskega filo-
loga, izdajatelja in bibliotekarja pa so bili srednjeveški rokopisi in
zgodnjenovoveški tiski (inkunabule in tiski 16. stoletja) iz Kopi-
tarjeve zbirke s sklepom kranjskega deželnega zbora na dražbi
kupljeni za Licejsko knjižnico v Ljubljani (današnja NUK; Schnur-
rerjeve oz. Kopitarjeve protestantike so danes del fonda Rokopisne
zbirke) … itd. itn., vse do Trubarjevega jubileja 2008.
361
