Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 235
FRANC KUZMI^
V gornjem Prekmurju
Dunajski dvor je protestantizem na Ogrskem toleriral zaradi
nevarnih Turkov, ki so ogrožali Dunaj. Potreboval je vojsko in tako
imenovani živi zid prebivalstva. Ko pa so bili Turki leta 1664 pri
Monoštru poraženi in je bil z njimi še istega leta sklenjen v Vasváru
mirovni sporazum, je dvor tudi tukaj odločno nastopil proti prote-
stantom.
S prevzemom posesti izumrle Banffyjeve družine se je grofu
Eszterhaziju čez čas posrečilo pokatoličaniti na svoji posesti vse
župnije.9
Zemljiška gospoda pri Gradu na Goričkem je začela leta 1672 s
protireformacijo tudi na svojih posestvih, in sicer z nasilnim od-
vzemom cerkva, tako pri Sv. Juriju, v Pertoči, Martjancih, Pečarovcih,
Gornjih Petrovcih, Kančevcih, Selu in Dolencih.
Kljub temu so evangeličani ponovno vzpostavili cerkveno ob-
čestvo v Gornjih Petrovcih in Kančevcih. Delovali pa sta še dve
cerkveni občini: Selo in Hodoš.
Ob koncu 17. stoletja je skoraj polovica panonskih Slovencev na
Ogrskem še vedno vztrajala pri svoji protestantski opredelitvi, ne
glede na dejstvo, da je večina ostala brez svojega duhovnika in
šolnika.
Posvetne in katoliške cerkvene oblasti so si s prepričevanji, za-
sliševanji, grožnjami in na druge ustrahovalne načine nenehno
prizadevale tudi v teh krajih uveljaviti šopronski deželnozborski
sklep iz leta 1681 o prepovedi javnega izpovedovanja protestantske
pripadnosti, vendar brez odziva in uspeha.
Kljub prošnjam in pritožbam protestantov zaradi odvzetih bogo-
služnih poslopij in kljub izgonu duhovnikov je ostalo vse kot »glas
vpijočega v puščavi«. Delovale pa so le tri protestantske cerkvene
občine, in to na Hodošu, v Gornjih Petrovcih in Kančevcih ter dve
podružnici v Domanjševcih in Selu.
Novembra 1732 je intervencijska vojska zavzela še zadnje pro-
testantske cerkve v Prekmurju: Gornje Petrovce, Kančevce, Hodoš in
9 Ivan Škafar, Jezuitski misijon v krajini med Muro in Rabo za časa katoliške obnove
1609–1730. Acta ecclesiastica Sloveniae 1 (1979), str. 140–152.
233
V gornjem Prekmurju
Dunajski dvor je protestantizem na Ogrskem toleriral zaradi
nevarnih Turkov, ki so ogrožali Dunaj. Potreboval je vojsko in tako
imenovani živi zid prebivalstva. Ko pa so bili Turki leta 1664 pri
Monoštru poraženi in je bil z njimi še istega leta sklenjen v Vasváru
mirovni sporazum, je dvor tudi tukaj odločno nastopil proti prote-
stantom.
S prevzemom posesti izumrle Banffyjeve družine se je grofu
Eszterhaziju čez čas posrečilo pokatoličaniti na svoji posesti vse
župnije.9
Zemljiška gospoda pri Gradu na Goričkem je začela leta 1672 s
protireformacijo tudi na svojih posestvih, in sicer z nasilnim od-
vzemom cerkva, tako pri Sv. Juriju, v Pertoči, Martjancih, Pečarovcih,
Gornjih Petrovcih, Kančevcih, Selu in Dolencih.
Kljub temu so evangeličani ponovno vzpostavili cerkveno ob-
čestvo v Gornjih Petrovcih in Kančevcih. Delovali pa sta še dve
cerkveni občini: Selo in Hodoš.
Ob koncu 17. stoletja je skoraj polovica panonskih Slovencev na
Ogrskem še vedno vztrajala pri svoji protestantski opredelitvi, ne
glede na dejstvo, da je večina ostala brez svojega duhovnika in
šolnika.
Posvetne in katoliške cerkvene oblasti so si s prepričevanji, za-
sliševanji, grožnjami in na druge ustrahovalne načine nenehno
prizadevale tudi v teh krajih uveljaviti šopronski deželnozborski
sklep iz leta 1681 o prepovedi javnega izpovedovanja protestantske
pripadnosti, vendar brez odziva in uspeha.
Kljub prošnjam in pritožbam protestantov zaradi odvzetih bogo-
služnih poslopij in kljub izgonu duhovnikov je ostalo vse kot »glas
vpijočega v puščavi«. Delovale pa so le tri protestantske cerkvene
občine, in to na Hodošu, v Gornjih Petrovcih in Kančevcih ter dve
podružnici v Domanjševcih in Selu.
Novembra 1732 je intervencijska vojska zavzela še zadnje pro-
testantske cerkve v Prekmurju: Gornje Petrovce, Kančevce, Hodoš in
9 Ivan Škafar, Jezuitski misijon v krajini med Muro in Rabo za časa katoliške obnove
1609–1730. Acta ecclesiastica Sloveniae 1 (1979), str. 140–152.
233
