Page 240 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 240
RAZPRAVE, [TUDIJE
utopijo […], se sploh ohranja humanizem« (Hedžet Tóth, 2013: 7).
Filozofija utopičnega upanja, kakršno je zasnoval Ernst Bloch, je
glasnica potrebe po negovanju te zmožnosti in kot mišljenje presega-
nja zdajšnjega razvija in nadgrajuje Leibnizevo misel, da je stvarnost
– tako v človeku kot v svetu – »nosna z bodočnostjo« (Leibniz, 2004:
126). Ta filozofija je protiutež v preteklost zazrti filozofiji, kakršen
je bil, kot ugotavlja Ernst Bloch, večji del filozofske tradicije. To ni
filozofija, ki bi poskušala stvarnost dojeti glede na nespremenljive
onstranske bitnosti, ampak poskuša iščoč in upoštevajoč prihodno-
stne tendence in možnosti v stvarnosti misliti alternative obstoječemu
svetu. To ji omogočata upanje na to, da je svet mogoče humanizirati,
in uporna domišljija.
Utopična zavest ni omejena na socialne, politične in gospodarske
projekte, ampak je navzoča na vseh področjih človekovega mišljenja,
življenja in delovanja; obstajajo sanjske dežele v umetnosti, v slikar-
stvu, književnosti, glasbi, arhitekturi, plesu, gledališču, filmu; utopič-
no dimenzijo imata mit in religija, povezana je s tehničnimi vizijami,
zdravjem, medicino in športom itd. Vsa omenjena področja utopične
zavesti v Principu upanja obravnava Ernst Bloch in utopijo osvobaja
omejenosti na njeno socialno, politično oziroma gospodarsko obliko,
hkrati pa jo tudi ontološko utemeljuje; temeljna kategorija njegove
dinamične odprte stvarnosti je kategorija možnosti. Zaradi pojma
možnosti, ki jo vsebuje, ima utopično dimenzijo tudi materija, ki jo
Bloch razume kot »korelat« in »substrat« objektivno realne možno-
sti in je odprta za anticipacijo in prihodnost. Prihodnost je Blochu
najpomembnejša časovna dimenzija, a tudi v preteklosti odkriva
anticipacije neodtujenega sveta, ki »nenehno odpirajo nove perspek-
tive« (Bloch, 1981a: 177; GA 5: 176).
Blochu je rehabilitacija pojma utopije verjetno uspela tudi zato,
ker odklanja vsakršno »pojmovno klavstrofilijo, nagnjenost k zapira-
nju žive stvarnosti v okostenele pojme« (Kosian, 1995: 14); mišljenje
namreč ne more biti omejeno na to-kar-že-je, ampak mora upošteva-
ti tudi še-ne in prodirati v globino še-ne-bivajočega. Blochova filozo-
fija, ki je predvsem filozofija anticipacije, išče sledi k uspelemu svetu
in k skritemu humanumu, ki je summum bonum sveta. K takšnemu
svetu nas usmerjajo utopične podobe boljše prihodnosti, ki jih Bloch
238
utopijo […], se sploh ohranja humanizem« (Hedžet Tóth, 2013: 7).
Filozofija utopičnega upanja, kakršno je zasnoval Ernst Bloch, je
glasnica potrebe po negovanju te zmožnosti in kot mišljenje presega-
nja zdajšnjega razvija in nadgrajuje Leibnizevo misel, da je stvarnost
– tako v človeku kot v svetu – »nosna z bodočnostjo« (Leibniz, 2004:
126). Ta filozofija je protiutež v preteklost zazrti filozofiji, kakršen
je bil, kot ugotavlja Ernst Bloch, večji del filozofske tradicije. To ni
filozofija, ki bi poskušala stvarnost dojeti glede na nespremenljive
onstranske bitnosti, ampak poskuša iščoč in upoštevajoč prihodno-
stne tendence in možnosti v stvarnosti misliti alternative obstoječemu
svetu. To ji omogočata upanje na to, da je svet mogoče humanizirati,
in uporna domišljija.
Utopična zavest ni omejena na socialne, politične in gospodarske
projekte, ampak je navzoča na vseh področjih človekovega mišljenja,
življenja in delovanja; obstajajo sanjske dežele v umetnosti, v slikar-
stvu, književnosti, glasbi, arhitekturi, plesu, gledališču, filmu; utopič-
no dimenzijo imata mit in religija, povezana je s tehničnimi vizijami,
zdravjem, medicino in športom itd. Vsa omenjena področja utopične
zavesti v Principu upanja obravnava Ernst Bloch in utopijo osvobaja
omejenosti na njeno socialno, politično oziroma gospodarsko obliko,
hkrati pa jo tudi ontološko utemeljuje; temeljna kategorija njegove
dinamične odprte stvarnosti je kategorija možnosti. Zaradi pojma
možnosti, ki jo vsebuje, ima utopično dimenzijo tudi materija, ki jo
Bloch razume kot »korelat« in »substrat« objektivno realne možno-
sti in je odprta za anticipacijo in prihodnost. Prihodnost je Blochu
najpomembnejša časovna dimenzija, a tudi v preteklosti odkriva
anticipacije neodtujenega sveta, ki »nenehno odpirajo nove perspek-
tive« (Bloch, 1981a: 177; GA 5: 176).
Blochu je rehabilitacija pojma utopije verjetno uspela tudi zato,
ker odklanja vsakršno »pojmovno klavstrofilijo, nagnjenost k zapira-
nju žive stvarnosti v okostenele pojme« (Kosian, 1995: 14); mišljenje
namreč ne more biti omejeno na to-kar-že-je, ampak mora upošteva-
ti tudi še-ne in prodirati v globino še-ne-bivajočega. Blochova filozo-
fija, ki je predvsem filozofija anticipacije, išče sledi k uspelemu svetu
in k skritemu humanumu, ki je summum bonum sveta. K takšnemu
svetu nas usmerjajo utopične podobe boljše prihodnosti, ki jih Bloch
238
