Page 238 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 238
RAZPRAVE, [TUDIJE
(Bloch, 1981a: 187; GA 5: 186), arhetip »najvišje utopične stopnje« pa
je po Blochu »znak s trobento v zadnjem dejanju Fidelia« (prav tam).
Delovanje utopične funkcije je izrazito v simbolih in alegorijah.
Simboli so po Blochu enopomenski in prispevajo k odkrivanju in
oblikovanju cilja, njihov pomen se nanaša na unitas, alegorije – Bloch
alegorijo razlaga kot poskus dajanja pomena neki stvari s pomočjo
drugih pomenov stvari – pa so večpomenske in označujejo pot, njihov
pomen se nanaša na alteritas (Bloch, 1980: 209; GA 15: 203). Alegori-
je, ugotavlja Bloch, prevladujejo v umetnosti, ki je po svojem bistvu
»pluralistična«, in politeističnih religijah, simboli pa v henoteističnih
in monoteističnih religijah, ki so »centralistične« (Bloch, 1981a: 203;
GA 5: 202). Alegorije in simboli zahtevajo dešifriranje.5
Za same utopije – tako abstraktne kot konkretne – so bolj kot
arhetipi, alegorije in simboli značilni ideali (ljubezenski, etični, poli-
tični, estetski itd.), saj so tesno povezani z upanjem. Ideali so cilji, ki
predstavljajo »nalogo ali orientacijsko točko« (Bloch, 1981a: 190; GA
5: 189) in so hkrati predstave nečesa popolnega ali dobrega. Povezani
so z voljo, ki jo giblje smoter, h kateremu naj bi usmerili svoje delo-
vanje; a smoter ni vedno dosegljiv. Ni že obstoječih tabel arhetipov;
tabel idealov pa je, ugotavlja Bloch, veliko, njihove hierarhizacije se
začenjajo z »idealno gospodinjo« ali »idealnim bachovskim barito-
nom« in se končujejo pri najvišjem dobrem, njihovo vrednost pa
tehtajo številne znanosti, od sofistov in Sokrata do Kanta, ki je imel
filozofe za učitelje idealov (Bloch, 1981a: 192; GA 5: 191).
Posamični ideali v tabeli idealov so variacije metafizičnega ideala
najvišjega dobrega, ki je unum necessarium ter unum, verum in bonum
hkrati, pa tudi suprema spes, »šifra za kraljestvo božje na zemlji«. Naj-
višji ideal Bloch pojmuje kot popolno adekvatnost, identiteto eksi
stence in esence, ki pomeni uresničeno možnost popolnega humanu-
5 Zanimivo je, da Bloch arhetipe, simbole in alegorije odkriva celo v svetu samem
oz. v naravi, ki ima po Blochu svojo utopijo (Bloch, 1980: 229; GA 15: 223).
»Realnoutopične šifre« (Bloch, 1980: 224; GA 15: 218) v naravi (sončni vzhod,
pragozd, ogenj, voda, nevihta …) niso šifre samo za človeka (Bloch, 1980: 225; GA
15: 219). V govorici arhetipov, alegorij in simbolov, ki napovedujejo možnost
realizacije identitete vsega bivajočega s svojim bistvom, govori domnevni »subjekt
narave«, zaradi katerega je, domneva Bloch, možno posredovanje med človekom
in naravo.
236
(Bloch, 1981a: 187; GA 5: 186), arhetip »najvišje utopične stopnje« pa
je po Blochu »znak s trobento v zadnjem dejanju Fidelia« (prav tam).
Delovanje utopične funkcije je izrazito v simbolih in alegorijah.
Simboli so po Blochu enopomenski in prispevajo k odkrivanju in
oblikovanju cilja, njihov pomen se nanaša na unitas, alegorije – Bloch
alegorijo razlaga kot poskus dajanja pomena neki stvari s pomočjo
drugih pomenov stvari – pa so večpomenske in označujejo pot, njihov
pomen se nanaša na alteritas (Bloch, 1980: 209; GA 15: 203). Alegori-
je, ugotavlja Bloch, prevladujejo v umetnosti, ki je po svojem bistvu
»pluralistična«, in politeističnih religijah, simboli pa v henoteističnih
in monoteističnih religijah, ki so »centralistične« (Bloch, 1981a: 203;
GA 5: 202). Alegorije in simboli zahtevajo dešifriranje.5
Za same utopije – tako abstraktne kot konkretne – so bolj kot
arhetipi, alegorije in simboli značilni ideali (ljubezenski, etični, poli-
tični, estetski itd.), saj so tesno povezani z upanjem. Ideali so cilji, ki
predstavljajo »nalogo ali orientacijsko točko« (Bloch, 1981a: 190; GA
5: 189) in so hkrati predstave nečesa popolnega ali dobrega. Povezani
so z voljo, ki jo giblje smoter, h kateremu naj bi usmerili svoje delo-
vanje; a smoter ni vedno dosegljiv. Ni že obstoječih tabel arhetipov;
tabel idealov pa je, ugotavlja Bloch, veliko, njihove hierarhizacije se
začenjajo z »idealno gospodinjo« ali »idealnim bachovskim barito-
nom« in se končujejo pri najvišjem dobrem, njihovo vrednost pa
tehtajo številne znanosti, od sofistov in Sokrata do Kanta, ki je imel
filozofe za učitelje idealov (Bloch, 1981a: 192; GA 5: 191).
Posamični ideali v tabeli idealov so variacije metafizičnega ideala
najvišjega dobrega, ki je unum necessarium ter unum, verum in bonum
hkrati, pa tudi suprema spes, »šifra za kraljestvo božje na zemlji«. Naj-
višji ideal Bloch pojmuje kot popolno adekvatnost, identiteto eksi
stence in esence, ki pomeni uresničeno možnost popolnega humanu-
5 Zanimivo je, da Bloch arhetipe, simbole in alegorije odkriva celo v svetu samem
oz. v naravi, ki ima po Blochu svojo utopijo (Bloch, 1980: 229; GA 15: 223).
»Realnoutopične šifre« (Bloch, 1980: 224; GA 15: 218) v naravi (sončni vzhod,
pragozd, ogenj, voda, nevihta …) niso šifre samo za človeka (Bloch, 1980: 225; GA
15: 219). V govorici arhetipov, alegorij in simbolov, ki napovedujejo možnost
realizacije identitete vsega bivajočega s svojim bistvom, govori domnevni »subjekt
narave«, zaradi katerega je, domneva Bloch, možno posredovanje med človekom
in naravo.
236
