Page 237 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 237
ANDREJ LESKOVIC
Če kulturni ali utopični presežek v nekem delu ni prepoznan, ni
mogoče govoriti o kulturnem dedovanju, zato Bloch predlaga, da
gledamo »ne le iz sedanjosti v preteklost, ampak tudi, kar je težje, iz
prihodnosti v sedanjost in preteklost« (Bloch, 1986: 74), in svetuje,
da poskušamo preteklost razumeti na novo in v njej uzreti tisto, kar
je v njej mladostno, odprto, prihodnostno. Poleg preteklosti namreč
obstaja tudi »paradoks prihodnosti v preteklosti« (prav tam; Bloch,
1980: 102; GA 15, 92–93), kar pomeni, da dozdajšnja kultura presega
čas, v katerem je nastala. Njen utopični presežek je »pred-sijanje«
boljšega, lepšega, pravičnejšega sveta, trdi Bloch; zlasti v umetnosti
odkriva nekaj, česar v goli ideologiji ni: presežek umetnosti nad
ideologijo je utopično-genialno, ki je delo genija, »božjega tekmeca«
(Bloch, 1981a: 953; GA 5: 950) – ustvarjalca simbolov še-ne-biti. Svo-
je hermenevtične metode ne uporabi le v raziskavah umetnosti in
filozofije, ampak tudi v raziskavah mitologije, religije in zgodovine
naravnega prava.
Utopično vsebino in upanje Bloch odkriva v arhetipih, ki presega-
jo svoje ideološke okvire; arhetipi so po Blochu »kategorije zgostitve
arhaičnih izkustev.« Najdemo jih v mitih (velikani, čarovnice), ne le
v arhaičnih, ampak tudi v novejših, nearhaičnih (takšna sta arhetip
plesa na ruševinah Bastilje, ki je, kot piše Bloch, v revolucionarno
zgodovino prišel iz astralnega mita, in 7. Beethovnova simfonija; gl.
Bloch, 1966: 113; GA 13, 100), pravljicah (mizica, pogrni se) in v
umetnosti, ki je njihovo »čutno zavetišče« (Bloch, 1980: 207; GA 15:
200), na primer podoba matere, sovražnika, rešitelja, labirint. A vsi
arhetipi ne presegajo ideoloških okvirov, saj so med njimi tudi regre-
sivni arhetipi, ki niso primerni za »utopično obdelavo«, ker ne vsebu-
jejo ničesar prihodnostnega; kot primer takšnega arhetipa Bloch
navaja pogled Meduze, ki povzroči okamnelost. Progresivni arhetipi,
med katere sodijo arhetip Indije Koromandije, boja z zmajem in
osvoboditve device, ki jo je ugrabil zmaj, pa anticipirajo še-ne-zavedno
in še-ne-uspelo. Samo zanje je značilen »kulturni presežek«, tj. še
neudejanjeni utopični smisel. Ti arhetipi so arhetipi svobode in sreče
in so »eksteritorialni glede na minulo« (Bloch, 1981a: 186; GA 5: 185).
Arhetipi, ki jih najdemo v pravljicah, poeziji, mitologiji in v religijah,
trdi Bloch, »spadajo v novi del logike, v tabelo fantazijskih kategorij«
235
Če kulturni ali utopični presežek v nekem delu ni prepoznan, ni
mogoče govoriti o kulturnem dedovanju, zato Bloch predlaga, da
gledamo »ne le iz sedanjosti v preteklost, ampak tudi, kar je težje, iz
prihodnosti v sedanjost in preteklost« (Bloch, 1986: 74), in svetuje,
da poskušamo preteklost razumeti na novo in v njej uzreti tisto, kar
je v njej mladostno, odprto, prihodnostno. Poleg preteklosti namreč
obstaja tudi »paradoks prihodnosti v preteklosti« (prav tam; Bloch,
1980: 102; GA 15, 92–93), kar pomeni, da dozdajšnja kultura presega
čas, v katerem je nastala. Njen utopični presežek je »pred-sijanje«
boljšega, lepšega, pravičnejšega sveta, trdi Bloch; zlasti v umetnosti
odkriva nekaj, česar v goli ideologiji ni: presežek umetnosti nad
ideologijo je utopično-genialno, ki je delo genija, »božjega tekmeca«
(Bloch, 1981a: 953; GA 5: 950) – ustvarjalca simbolov še-ne-biti. Svo-
je hermenevtične metode ne uporabi le v raziskavah umetnosti in
filozofije, ampak tudi v raziskavah mitologije, religije in zgodovine
naravnega prava.
Utopično vsebino in upanje Bloch odkriva v arhetipih, ki presega-
jo svoje ideološke okvire; arhetipi so po Blochu »kategorije zgostitve
arhaičnih izkustev.« Najdemo jih v mitih (velikani, čarovnice), ne le
v arhaičnih, ampak tudi v novejših, nearhaičnih (takšna sta arhetip
plesa na ruševinah Bastilje, ki je, kot piše Bloch, v revolucionarno
zgodovino prišel iz astralnega mita, in 7. Beethovnova simfonija; gl.
Bloch, 1966: 113; GA 13, 100), pravljicah (mizica, pogrni se) in v
umetnosti, ki je njihovo »čutno zavetišče« (Bloch, 1980: 207; GA 15:
200), na primer podoba matere, sovražnika, rešitelja, labirint. A vsi
arhetipi ne presegajo ideoloških okvirov, saj so med njimi tudi regre-
sivni arhetipi, ki niso primerni za »utopično obdelavo«, ker ne vsebu-
jejo ničesar prihodnostnega; kot primer takšnega arhetipa Bloch
navaja pogled Meduze, ki povzroči okamnelost. Progresivni arhetipi,
med katere sodijo arhetip Indije Koromandije, boja z zmajem in
osvoboditve device, ki jo je ugrabil zmaj, pa anticipirajo še-ne-zavedno
in še-ne-uspelo. Samo zanje je značilen »kulturni presežek«, tj. še
neudejanjeni utopični smisel. Ti arhetipi so arhetipi svobode in sreče
in so »eksteritorialni glede na minulo« (Bloch, 1981a: 186; GA 5: 185).
Arhetipi, ki jih najdemo v pravljicah, poeziji, mitologiji in v religijah,
trdi Bloch, »spadajo v novi del logike, v tabelo fantazijskih kategorij«
235
