Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 235
ANDREJ LESKOVIC
nepristranska«, saj lahko razlogi, ki padejo v skodelico z napisom
Upanje na prihodnost, dvignejo sicer težje spekulacije na drugi strani;
te nepravilnosti Kant ne želi in noče odpraviti (Kant, 2010: 373–374).
Bloch Kanta dopolnjuje in v Ateizmu v krščanstvu (Atheismus im Chris-
tentum, 1968) trdi, da »’spekulacije, ki imajo same na sebi sicer večjo
težo’, prej padejo v skledico upanja kot v nasprotno« (1986a: 254; GA
14, 333).
f) Področja delovanja utopične funkcije in vprašanje kulturne dediščine
Bloch ugotavlja, da je pomembno področje delovanja utopične
funkcije ideologija. Ideologija po Blochu ni omejena na lažno oz.
sprevrnjeno zavest, ni popolnoma ločena od utopije in ni njeno
nasprotje (kot jo pojmuje Mannheim). Ernst Bloch v ideologijah
preteklosti poleg nazadnjaškega odkriva tudi – seveda ne v vseh – še
neizpolnjeno, svežo utopično vsebino, ki predstavlja utopični/kultur-
ni presežek nad zgodovinskimi ideologijami. Ta utopični presežek je
kulturna dediščina. Ideologija ima po Blochu dva obraza, tako kot
rimski bog Janus gleda nazaj, v preteklost, in hkrati naprej, v prihod
nost. Arhetipi, ideali, alegorije in simboli v ideologijah obstoječemu
ne nasprotujejo, a ga kljub temu presegajo, vsak na svoj način, in
anticipirajo prihodnost, zato imajo ideologije tudi utopično neiz-
črp(a)no vsebino. Velika dela kulture so torej izraz svojega časa in
hkrati anticipacija nečesa popolnoma novega.
V ideološkem oblikovanju kultur Bloch razlikuje med tremi faza-
mi, ki se med seboj razlikujejo tudi glede na količino kulturnega/
utopičnega presežka, ki je proizvod delovanja utopične funkcije »v
stiku« (Bloch, 1981a: 175; GA 5: 174) z ideologijo in lahko postane
vsebina kulturne dediščine. Prva faza v oblikovanju kultur je priprav-
ljalna faza, v kateri ideologija pomaga utrjevati novo, še neutrjeno
družbenoekonomsko bazo. Druga faza je faza razcveta, v kateri vla-
dajoči razred politično, pravno ter kulturno pretirano olepšuje že
utrjeno bazo in v kateri nastajajo klasična umetniška dela, ki so
večno mlada in večno aktualna in ki jih je »mogoče popolnoma loči-
ti od njihove družbenozgodovinske podlage, saj z njo, glede na svojo
esenco, niso povezana« (Bloch, 1981a: 177; GA 5: 176). Akropola je
233
nepristranska«, saj lahko razlogi, ki padejo v skodelico z napisom
Upanje na prihodnost, dvignejo sicer težje spekulacije na drugi strani;
te nepravilnosti Kant ne želi in noče odpraviti (Kant, 2010: 373–374).
Bloch Kanta dopolnjuje in v Ateizmu v krščanstvu (Atheismus im Chris-
tentum, 1968) trdi, da »’spekulacije, ki imajo same na sebi sicer večjo
težo’, prej padejo v skledico upanja kot v nasprotno« (1986a: 254; GA
14, 333).
f) Področja delovanja utopične funkcije in vprašanje kulturne dediščine
Bloch ugotavlja, da je pomembno področje delovanja utopične
funkcije ideologija. Ideologija po Blochu ni omejena na lažno oz.
sprevrnjeno zavest, ni popolnoma ločena od utopije in ni njeno
nasprotje (kot jo pojmuje Mannheim). Ernst Bloch v ideologijah
preteklosti poleg nazadnjaškega odkriva tudi – seveda ne v vseh – še
neizpolnjeno, svežo utopično vsebino, ki predstavlja utopični/kultur-
ni presežek nad zgodovinskimi ideologijami. Ta utopični presežek je
kulturna dediščina. Ideologija ima po Blochu dva obraza, tako kot
rimski bog Janus gleda nazaj, v preteklost, in hkrati naprej, v prihod
nost. Arhetipi, ideali, alegorije in simboli v ideologijah obstoječemu
ne nasprotujejo, a ga kljub temu presegajo, vsak na svoj način, in
anticipirajo prihodnost, zato imajo ideologije tudi utopično neiz-
črp(a)no vsebino. Velika dela kulture so torej izraz svojega časa in
hkrati anticipacija nečesa popolnoma novega.
V ideološkem oblikovanju kultur Bloch razlikuje med tremi faza-
mi, ki se med seboj razlikujejo tudi glede na količino kulturnega/
utopičnega presežka, ki je proizvod delovanja utopične funkcije »v
stiku« (Bloch, 1981a: 175; GA 5: 174) z ideologijo in lahko postane
vsebina kulturne dediščine. Prva faza v oblikovanju kultur je priprav-
ljalna faza, v kateri ideologija pomaga utrjevati novo, še neutrjeno
družbenoekonomsko bazo. Druga faza je faza razcveta, v kateri vla-
dajoči razred politično, pravno ter kulturno pretirano olepšuje že
utrjeno bazo in v kateri nastajajo klasična umetniška dela, ki so
večno mlada in večno aktualna in ki jih je »mogoče popolnoma loči-
ti od njihove družbenozgodovinske podlage, saj z njo, glede na svojo
esenco, niso povezana« (Bloch, 1981a: 177; GA 5: 176). Akropola je
233
