Page 236 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 236
RAZPRAVE, [TUDIJE
bila zgrajena v sužnjelastniški družbi, strasbourška katedrala v fev-
dalizmu, pa vendar »ne nosita s seboj ničesar obžalovanja vrednega«
(prav tam). Tudi velika filozofska dela, ki so s svojim časom povezana
bolj kot največji cvetovi umetnosti, so večno mlada in odpirajo »ved-
no nove perspektive« (Bloch, 1981a: 178; GA 5: 176). Tretja faza ideo
loškega oblikovanja kulture je faza zatona, za katero je značilna de-
kadenca, ki predstavlja »bogastvo prelomnega časa, bogastvo nena-
vadne časovne mešanice večera in jutra« (Bloch, 1981b: 107). Deka-
dentni umetniški smeri sta nadrealizem in ekspresionizem. Slednji je
želel »ustvariti nov svet, novega človeka, novo senzibilnost« (Bloch,
1977b: 344) in je Blochu pomenil upor generacije njegove mladosti;
v ekspresionističnem duhu je Bloch napisal delo Duh utopije, v katerem
poskuša v srečanju z umetnostjo prebuditi še-ne-zavedno védenje o
utopiji.
Vsa velika dela preteklosti – ne tudi majhna in nepomembna – po
Blochu vsebujejo novum, ki ga čas, v katerem so nastala, ni prepoznal,
zato so ta dela odprta za prihodnost; duh utopije je »navzoč tako v
strasbourški katedrali kot v Božanski komediji, v Beethovnovi glasbi
pričakovanja in v latentnosti maše v h-molu« (Bloch, 1981a: 179; GA
5: 180). Novum, ki je mladostni element v velikih kulturnih stvaritvah,
s časom zori, ideologija v pomenu lažne zavesti pa, ugotavlja, s časom
izgublja pomen. A utopična vsebina teh del ni vedno eksplicitna,
marveč je v njih navzoča zgolj implicitno, zato jo mora prejemnik
(bralec, gledalec, poslušalec) v njih odkriti in dešifrirati oz. jo vanjo
vnesti, četudi gre zgolj za »plodni nesporazum« (Bloch, 1981a: 562;
GA 5: 566) kot v primeru Platonove Države, ki ga Bloch omenja v
pregledu socialnih utopij v drugem zvezku Principa upanja. Platonova
»konservativna«4 utopija in po Blochu najhladnejša med vsemi uto
pijami, katere samostanski oz. »taboriščni« komunizem policije in
»izobražene geruzije« temelji na izkoriščanju najnižje kaste in sužnjev,
je zaradi nesporazuma, ki po Blochu izvira iz renesanse, v zgodovini
delovala prevratniško in so jo brali celo kot socialistični oz. komuni-
stični spis; Thomas Müntzer jo je, poudarja Bloch, citiral »v smislu
omnia sunt communia in ne v smislu suum cuique« (prav tam).
4 Besedno zvezo »konservativna oblika utopije« uporablja Karl Mannheim (2007:
253) v Ideologiji in utopiji.
234
bila zgrajena v sužnjelastniški družbi, strasbourška katedrala v fev-
dalizmu, pa vendar »ne nosita s seboj ničesar obžalovanja vrednega«
(prav tam). Tudi velika filozofska dela, ki so s svojim časom povezana
bolj kot največji cvetovi umetnosti, so večno mlada in odpirajo »ved-
no nove perspektive« (Bloch, 1981a: 178; GA 5: 176). Tretja faza ideo
loškega oblikovanja kulture je faza zatona, za katero je značilna de-
kadenca, ki predstavlja »bogastvo prelomnega časa, bogastvo nena-
vadne časovne mešanice večera in jutra« (Bloch, 1981b: 107). Deka-
dentni umetniški smeri sta nadrealizem in ekspresionizem. Slednji je
želel »ustvariti nov svet, novega človeka, novo senzibilnost« (Bloch,
1977b: 344) in je Blochu pomenil upor generacije njegove mladosti;
v ekspresionističnem duhu je Bloch napisal delo Duh utopije, v katerem
poskuša v srečanju z umetnostjo prebuditi še-ne-zavedno védenje o
utopiji.
Vsa velika dela preteklosti – ne tudi majhna in nepomembna – po
Blochu vsebujejo novum, ki ga čas, v katerem so nastala, ni prepoznal,
zato so ta dela odprta za prihodnost; duh utopije je »navzoč tako v
strasbourški katedrali kot v Božanski komediji, v Beethovnovi glasbi
pričakovanja in v latentnosti maše v h-molu« (Bloch, 1981a: 179; GA
5: 180). Novum, ki je mladostni element v velikih kulturnih stvaritvah,
s časom zori, ideologija v pomenu lažne zavesti pa, ugotavlja, s časom
izgublja pomen. A utopična vsebina teh del ni vedno eksplicitna,
marveč je v njih navzoča zgolj implicitno, zato jo mora prejemnik
(bralec, gledalec, poslušalec) v njih odkriti in dešifrirati oz. jo vanjo
vnesti, četudi gre zgolj za »plodni nesporazum« (Bloch, 1981a: 562;
GA 5: 566) kot v primeru Platonove Države, ki ga Bloch omenja v
pregledu socialnih utopij v drugem zvezku Principa upanja. Platonova
»konservativna«4 utopija in po Blochu najhladnejša med vsemi uto
pijami, katere samostanski oz. »taboriščni« komunizem policije in
»izobražene geruzije« temelji na izkoriščanju najnižje kaste in sužnjev,
je zaradi nesporazuma, ki po Blochu izvira iz renesanse, v zgodovini
delovala prevratniško in so jo brali celo kot socialistični oz. komuni-
stični spis; Thomas Müntzer jo je, poudarja Bloch, citiral »v smislu
omnia sunt communia in ne v smislu suum cuique« (prav tam).
4 Besedno zvezo »konservativna oblika utopije« uporablja Karl Mannheim (2007:
253) v Ideologiji in utopiji.
234
