Page 239 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 239
ANDREJ LESKOVIC
ma, dokončno posredovanje med človekom in naravo. Najvišje dobro
je po Blochu utopični Čemu?, tostranski, a še nikoli in nikjer uresni-
čeni ens perfectissimum in realissimum, uganka, katere rešitev napove-
dujejo simboli nočni veter, Budova slika, merkaba in nebeški Jeruza-
lem. Njegova edina alternativa je dokončna smrt svetovnega procesa,
tretje možnosti ni (Bloch, 1981a: 200; GA 5: 199), zato opozarja, da
človeštvo samega vprašanja o končnem cilju, pa čeprav je ta cilj še
povsem nejasen, nikoli ne sme izgubiti izpred oči. Bloch, ki ni naklo-
njen ideji »utopije z neomejenim potovanjem« (Bloch, 1981a: 367; GA
5: 366), domneva, da se na srečnem koncu konča ponavljanje izmuz-
ljivega zdaj, zaradi katerega je zdajšnjost vselej zdajšnjost pravkar
minulega, in se začne neodtujena prezentnost. Utopija tedaj ni več
potrebna, kajti na srečnem koncu stoji »bit kot utopija« (prav tam)
oziroma, še natančneje, »bit kot sreča« (GA 1, 217).
4. Sklep
Ernst Bloch je v svojem utopično odprtem filozofskem sistemu
zagovarjal misel, da je utopičnost vpisana že v samo sicer spremenlji-
vo človekovo »naravo«. Ena temeljnih človekovih potreb je potreba
po anticipiranju, ki ga omogoča v človeku zakoreninjeno upanje.
Bloch je opozarjal, da ni vsako upanje dobro upanje in da poleg mo
drega ali učenega upanja (docta spes), kakor je imenoval upanje, ki se
zaveda realnih možnosti, obstaja tudi iluzorno oziroma lažno upanje,
ki meji na praznoverje. A neupravičeno je trditi, da je utopično upanje
neločljivo povezano z iluzijami, kaj šele z dogmatizmom, tj. z abso-
lutiziranjem enega samega pogleda na svet. Utopija ne pomeni pre-
povedi alternativnih načinov mišljenja, kajti utopična zavest je pred-
vsem anticipirajoča zavest, ki ji upanje in utopični pogum omogoča-
ta prodirati v še-ne, v svet možnega. Utopija je izraz »trajne človekove
potrebe« (Szacki, 2000: 45) po preseganju obstoječega in izraz odpr-
tosti sveta za humanejšo vsebino.
Utopično mišljenje z neiluzornim utopičnim upanjem, ki je v
njegovem središču, kljubuje malodušju, družbeni inerciji in otopelo
sti, zato ga je treba negovati; le tako, da negujemo »zmožnost za
237
ma, dokončno posredovanje med človekom in naravo. Najvišje dobro
je po Blochu utopični Čemu?, tostranski, a še nikoli in nikjer uresni-
čeni ens perfectissimum in realissimum, uganka, katere rešitev napove-
dujejo simboli nočni veter, Budova slika, merkaba in nebeški Jeruza-
lem. Njegova edina alternativa je dokončna smrt svetovnega procesa,
tretje možnosti ni (Bloch, 1981a: 200; GA 5: 199), zato opozarja, da
človeštvo samega vprašanja o končnem cilju, pa čeprav je ta cilj še
povsem nejasen, nikoli ne sme izgubiti izpred oči. Bloch, ki ni naklo-
njen ideji »utopije z neomejenim potovanjem« (Bloch, 1981a: 367; GA
5: 366), domneva, da se na srečnem koncu konča ponavljanje izmuz-
ljivega zdaj, zaradi katerega je zdajšnjost vselej zdajšnjost pravkar
minulega, in se začne neodtujena prezentnost. Utopija tedaj ni več
potrebna, kajti na srečnem koncu stoji »bit kot utopija« (prav tam)
oziroma, še natančneje, »bit kot sreča« (GA 1, 217).
4. Sklep
Ernst Bloch je v svojem utopično odprtem filozofskem sistemu
zagovarjal misel, da je utopičnost vpisana že v samo sicer spremenlji-
vo človekovo »naravo«. Ena temeljnih človekovih potreb je potreba
po anticipiranju, ki ga omogoča v človeku zakoreninjeno upanje.
Bloch je opozarjal, da ni vsako upanje dobro upanje in da poleg mo
drega ali učenega upanja (docta spes), kakor je imenoval upanje, ki se
zaveda realnih možnosti, obstaja tudi iluzorno oziroma lažno upanje,
ki meji na praznoverje. A neupravičeno je trditi, da je utopično upanje
neločljivo povezano z iluzijami, kaj šele z dogmatizmom, tj. z abso-
lutiziranjem enega samega pogleda na svet. Utopija ne pomeni pre-
povedi alternativnih načinov mišljenja, kajti utopična zavest je pred-
vsem anticipirajoča zavest, ki ji upanje in utopični pogum omogoča-
ta prodirati v še-ne, v svet možnega. Utopija je izraz »trajne človekove
potrebe« (Szacki, 2000: 45) po preseganju obstoječega in izraz odpr-
tosti sveta za humanejšo vsebino.
Utopično mišljenje z neiluzornim utopičnim upanjem, ki je v
njegovem središču, kljubuje malodušju, družbeni inerciji in otopelo
sti, zato ga je treba negovati; le tako, da negujemo »zmožnost za
237
