Page 246 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 246
[TUDIJSKI VE^ERI
Atlante di pappa Francesco, ki je prinesla program njegovega pontifika-
ta. Ko so to številko predstavili na tiskovni konferenci 2. 5. 2013 v
Washingtonu na John Hopkins University, so uredniki na novinarsko
vprašanje jasno odgovorili, da za njegovo izvolitvijo in programom
stoji episkopat obeh Amerik. Odločno pa ga podpira in stoji za nje-
govim oziroma skupnim programom skupina vplivnih kardinalov.
Njihov načrt je, da Katoliška cerkev ustrezno odgovori na ključna
vprašanja sodobnega sveta, ki jih prinaša globalizacija. Te naloge je
formuliralo skupaj z Bergogliem osem kardinalov, kakor piše The
Times 14. septembra 2013 v članku Papež prosi za pomoč pri spremembah
v Vatikanu in pri tem citira izjavo kardinala Turcsona, da Bergoglieva
revolucija ni poslanstvo enega človeka, ampak ekipe kardinalov, ki so
ga med konklavom obkrožali.
Kaj pomeni odstop papeža Benedikta in nastopni nagovor papeža
Frančiška? Že samo ime Asiškega ubožca, ki je želel reformirati sko-
rumpirano in oblastno srednjeveško Katoliško cerkev z vrnitvijo k
preprostosti in uboštvu, nakazuje njegovo osnovno držo. Tudi odstop
papeža Ratzingerja pomeni prelom z absolutno oblastjo papeža in z
idejo Cerkve kot militantne institucije. Papeška oblast poslej ni več
pojmovana kot monarhična in postalo bo normalno, da bo papež
voljen kot prvi med enakimi in da je tudi njegov mandat omejen na
čas, ko je to funkcijo zmožen uspešno opravljati. To je poudaril v
zadnji izjavi tudi papež Frančišek, ko je nakazal možnost svojega
odstopa iz teh razlogov. Izvolitev Bergoglia pa nakazuje tudi, da se
bodo demokratična načela izvolitve vodilnega klera, kar priporočajo
navodila 2. vatikanskega koncila, v prihodnje uveljavila. Dejstvo, da
prihaja na papeški sedež človek iz tretjega sveta, sporoča dvoje.
Najprej, da se končuje evropocentrizem v Katoliški cerkvi na perso-
nalnem, teološkem in pastoralnem področju. Cerkveno vodstvo se
zaveda, da Evropa ni več motor ne socialnega ne kulturnega ne civi-
lizacijskega razvoja, da zaostaja na gospodarskem in tehnološkem
področju, v mednarodni politiki in da izgublja demokratično kultu-
ro. Cerkev pa se mora nujno odpreti potrebam svetovne družbe, po-
sebej še naglo razvijajočim se in socialno neurejenim delom sveta. To
pa bo Katoliška cerkev zmogla le, če se bo vrnila k idealom prve Cerkve
– k solidarnosti, skromnosti in občestvenosti, kjer bo vsak član Cerkve
244
Atlante di pappa Francesco, ki je prinesla program njegovega pontifika-
ta. Ko so to številko predstavili na tiskovni konferenci 2. 5. 2013 v
Washingtonu na John Hopkins University, so uredniki na novinarsko
vprašanje jasno odgovorili, da za njegovo izvolitvijo in programom
stoji episkopat obeh Amerik. Odločno pa ga podpira in stoji za nje-
govim oziroma skupnim programom skupina vplivnih kardinalov.
Njihov načrt je, da Katoliška cerkev ustrezno odgovori na ključna
vprašanja sodobnega sveta, ki jih prinaša globalizacija. Te naloge je
formuliralo skupaj z Bergogliem osem kardinalov, kakor piše The
Times 14. septembra 2013 v članku Papež prosi za pomoč pri spremembah
v Vatikanu in pri tem citira izjavo kardinala Turcsona, da Bergoglieva
revolucija ni poslanstvo enega človeka, ampak ekipe kardinalov, ki so
ga med konklavom obkrožali.
Kaj pomeni odstop papeža Benedikta in nastopni nagovor papeža
Frančiška? Že samo ime Asiškega ubožca, ki je želel reformirati sko-
rumpirano in oblastno srednjeveško Katoliško cerkev z vrnitvijo k
preprostosti in uboštvu, nakazuje njegovo osnovno držo. Tudi odstop
papeža Ratzingerja pomeni prelom z absolutno oblastjo papeža in z
idejo Cerkve kot militantne institucije. Papeška oblast poslej ni več
pojmovana kot monarhična in postalo bo normalno, da bo papež
voljen kot prvi med enakimi in da je tudi njegov mandat omejen na
čas, ko je to funkcijo zmožen uspešno opravljati. To je poudaril v
zadnji izjavi tudi papež Frančišek, ko je nakazal možnost svojega
odstopa iz teh razlogov. Izvolitev Bergoglia pa nakazuje tudi, da se
bodo demokratična načela izvolitve vodilnega klera, kar priporočajo
navodila 2. vatikanskega koncila, v prihodnje uveljavila. Dejstvo, da
prihaja na papeški sedež človek iz tretjega sveta, sporoča dvoje.
Najprej, da se končuje evropocentrizem v Katoliški cerkvi na perso-
nalnem, teološkem in pastoralnem področju. Cerkveno vodstvo se
zaveda, da Evropa ni več motor ne socialnega ne kulturnega ne civi-
lizacijskega razvoja, da zaostaja na gospodarskem in tehnološkem
področju, v mednarodni politiki in da izgublja demokratično kultu-
ro. Cerkev pa se mora nujno odpreti potrebam svetovne družbe, po-
sebej še naglo razvijajočim se in socialno neurejenim delom sveta. To
pa bo Katoliška cerkev zmogla le, če se bo vrnila k idealom prve Cerkve
– k solidarnosti, skromnosti in občestvenosti, kjer bo vsak član Cerkve
244
