Page 250 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 250
[TUDIJSKI VE^ERI
pravoslavnimi cerkvami, s katerimi dialoga praktično ni več. Dialog
in dobro sodelovanje sta se uveljavila predvsem med katoliškimi in
protestantskimi skupnostmi v zahodnih družbah. Ključna ekumen-
ska naloga je zato najti pravi odnos do Ruske pravoslavne cerkve, ker
je najmočnejša in najštevilčnejša pravoslavna cerkev, za katero stoji
danes še vedno močna svetovna sila Ruska federacija. Pri odnosu do
Ruske pravoslavne cerkve pa ni najbolj občutljivo vprašanje priznanja
enakopravnosti, ker je načeloma nakazal rešitev že 2. vatikanski kon-
cil, pač pa gre za vprašanje prozelitizma, ki ga širi unijatstvo. Pod
papežem Wojtiło se je močno okrepila prav ta težnja po katolizaciji
pravoslavja. Problem Ukrajine je tudi v tej napetosti med težnjo po
katolizaciji in izrinjanju vpliva Ruske pravoslavne cerkve, pod juris-
dikcijo katere spada pravoslavna cerkev v Ukrajini, saj velja Kijevska
cerkev za materno cerkev Ruske pravoslavne cerkve. S širjenjem uni-
jatske grkokatološke ukrajinske cerkve iz Galicije na vzhod Ukrajine
in s prenosom njenega sedeža iz Lvova v Kijev so se odnosi med Vati-
kanom in Moskvo poslabšali. Sedanjo vojno na vzhodu Ukrajine je
treba razumeti tudi v tem kontekstu izrinjanja ruskega pravoslavja iz
Ukrajine. V prvi številki Limesa iz leta 2000, ki nosi naslov L’ impero di
papa – takrat je papeževal poljski papež Wojtiła – so vatikanski geopo-
litiki oživeli prenovljeno Martensovo linijo razmejitve med katoliško
in pravoslavno Evropo. Mejo so potegnili do Peterburga. Pravoslavne
cerkve so ta načrt označile za »katoliško invazijo«. Papež Frančišek
naj bi zgladil ta stoletni spor z Rusko pravoslavno cerkvijo. Izjave
nekaterih srbskih episkopov, da je papež Frančišek pravi človek, da
konča razkol in sprejme pravoslavne cerkve za enakopravne, da torej
v jedru spremeni načelo ekumenizma in združi vesoljno cerkev na
načelih enakopravnosti in zbornosti (sabornost), kaže na eni strani
na resno pričakovanje in tudi pripravljenost pravoslavja na novo
stopnjo ekumenske zavzetosti Vatikana. Vsekakor pa je vojna v Ukra-
jini nova ovira in odmika iskanje rešitve v prihodnost.
*
Papež Frančišek pa ima še težje naloge v domači »hiši« in tudi
rešiti jih mora najprej. Zato ne čudi, da se je takoj po izvolitvi lotil
treh nalog: kadrovske prenove vatikanske kurije, ureditve cerkvenih
248
pravoslavnimi cerkvami, s katerimi dialoga praktično ni več. Dialog
in dobro sodelovanje sta se uveljavila predvsem med katoliškimi in
protestantskimi skupnostmi v zahodnih družbah. Ključna ekumen-
ska naloga je zato najti pravi odnos do Ruske pravoslavne cerkve, ker
je najmočnejša in najštevilčnejša pravoslavna cerkev, za katero stoji
danes še vedno močna svetovna sila Ruska federacija. Pri odnosu do
Ruske pravoslavne cerkve pa ni najbolj občutljivo vprašanje priznanja
enakopravnosti, ker je načeloma nakazal rešitev že 2. vatikanski kon-
cil, pač pa gre za vprašanje prozelitizma, ki ga širi unijatstvo. Pod
papežem Wojtiło se je močno okrepila prav ta težnja po katolizaciji
pravoslavja. Problem Ukrajine je tudi v tej napetosti med težnjo po
katolizaciji in izrinjanju vpliva Ruske pravoslavne cerkve, pod juris-
dikcijo katere spada pravoslavna cerkev v Ukrajini, saj velja Kijevska
cerkev za materno cerkev Ruske pravoslavne cerkve. S širjenjem uni-
jatske grkokatološke ukrajinske cerkve iz Galicije na vzhod Ukrajine
in s prenosom njenega sedeža iz Lvova v Kijev so se odnosi med Vati-
kanom in Moskvo poslabšali. Sedanjo vojno na vzhodu Ukrajine je
treba razumeti tudi v tem kontekstu izrinjanja ruskega pravoslavja iz
Ukrajine. V prvi številki Limesa iz leta 2000, ki nosi naslov L’ impero di
papa – takrat je papeževal poljski papež Wojtiła – so vatikanski geopo-
litiki oživeli prenovljeno Martensovo linijo razmejitve med katoliško
in pravoslavno Evropo. Mejo so potegnili do Peterburga. Pravoslavne
cerkve so ta načrt označile za »katoliško invazijo«. Papež Frančišek
naj bi zgladil ta stoletni spor z Rusko pravoslavno cerkvijo. Izjave
nekaterih srbskih episkopov, da je papež Frančišek pravi človek, da
konča razkol in sprejme pravoslavne cerkve za enakopravne, da torej
v jedru spremeni načelo ekumenizma in združi vesoljno cerkev na
načelih enakopravnosti in zbornosti (sabornost), kaže na eni strani
na resno pričakovanje in tudi pripravljenost pravoslavja na novo
stopnjo ekumenske zavzetosti Vatikana. Vsekakor pa je vojna v Ukra-
jini nova ovira in odmika iskanje rešitve v prihodnost.
*
Papež Frančišek pa ima še težje naloge v domači »hiši« in tudi
rešiti jih mora najprej. Zato ne čudi, da se je takoj po izvolitvi lotil
treh nalog: kadrovske prenove vatikanske kurije, ureditve cerkvenih
248
