Page 249 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 249
PETER KOVA^I^ PER[IN
na Kitajskem. Najprej mora doseči versko svobodo in s tem možnost
neoviranega pokristjanjevanja Kitajske. Tudi na Kitajskem se sicer
krščanstvo opazno širi, a z velikimi težavami in predvsem se katolištvo
širi zunaj povezave z Rimsko cerkvijo. Kitajska vztraja pri avtonomi-
ji narodne katoliške cerkve. Združitev kitajske katoliške narodne
cerkve z Rimu zvesto cerkvijo, ki je praktično v katakombah, je seve-
da prioriteta Vatikana, a mogoče jo bo uresničiti šele v drugem planu
in v procesu dolgotrajnega dogovarjanja in prilagajanja. Kitajski ka-
tolicizem vsekakor ne bo po meri zahodnega oziroma evropskega
katolištva. Je pa za prihodnost vesoljnosti Katoliške cerkve nujno, da
bo močno, če že ne večinsko navzoča prav na ozemlju prihodnje sve-
tovne velesile. To je načeloma mogoče, a ob spremembi dosedanje
vatikanske prakse in s tem tudi teorije o sedaj prakticirani evangeli-
zaciji misijonskih dežel. Potrebna bo nova agenda. In papež Frančišek
naj bi jo vsaj nakazal.
Nekateri premiki v kitajski notranji politiki kažejo, da je danes čas
za ta podvig. Kitajsko vodstvo mora uveljaviti nove civilizacijske in
moralne standarde v svoji družbi, če naj postane nova globalna civi-
lizacija, in prav to hoče. Za to notranjo prenovo potrebuje novo idej-
no platformo, ki je ne more več ponuditi konfucionizem, ker ga je
Maova politika sesula do temelja. Krščanstvo se danes močno širi v
kitajski družbi tudi zato, ker je sposobno obuditi konfucijevsko mo-
ralno usedlino v kitajskem človeku. A to krščanstvo se ne bo moglo
zapirati v ograde ločenih cerkva, ampak bo moralo delovati ekumen-
sko, če naj bo prepričljiv model za nov duhovni temelj kitajske civili-
zacije. Katoliška cerkev mora v tem pogledu storiti korak naprej od
stališč 2. vatikanskega koncila, prav pri ekumenizmu pa je zašla nazaj
v preteklost. Seveda se tudi islam širi na Kitajskem, a danes izrazito
izključuje drugačnost in zato nima notranje možnosti prilagajanja
različnim civilizacijskim modelom, kakršne je razvilo krščanstvo v
svoji dvatisočletni zgodovini. Se bo novo vodstvo Kitajske zavedlo
dileme, kakršno je moral pred 1700 leti razrešiti rimski cesar Kon-
stantin Veliki, ki je moral vdahniti novo duhovno silo, nov idejni
cement imperiju, ki je na višku svoje moči že pokal po šivih?
Naslednja naloga vatikanske diplomacije dialoga je okrepiti eku-
mensko gibanje in preseči zastoj tudi v zbliževanju z vzhodnimi
247
na Kitajskem. Najprej mora doseči versko svobodo in s tem možnost
neoviranega pokristjanjevanja Kitajske. Tudi na Kitajskem se sicer
krščanstvo opazno širi, a z velikimi težavami in predvsem se katolištvo
širi zunaj povezave z Rimsko cerkvijo. Kitajska vztraja pri avtonomi-
ji narodne katoliške cerkve. Združitev kitajske katoliške narodne
cerkve z Rimu zvesto cerkvijo, ki je praktično v katakombah, je seve-
da prioriteta Vatikana, a mogoče jo bo uresničiti šele v drugem planu
in v procesu dolgotrajnega dogovarjanja in prilagajanja. Kitajski ka-
tolicizem vsekakor ne bo po meri zahodnega oziroma evropskega
katolištva. Je pa za prihodnost vesoljnosti Katoliške cerkve nujno, da
bo močno, če že ne večinsko navzoča prav na ozemlju prihodnje sve-
tovne velesile. To je načeloma mogoče, a ob spremembi dosedanje
vatikanske prakse in s tem tudi teorije o sedaj prakticirani evangeli-
zaciji misijonskih dežel. Potrebna bo nova agenda. In papež Frančišek
naj bi jo vsaj nakazal.
Nekateri premiki v kitajski notranji politiki kažejo, da je danes čas
za ta podvig. Kitajsko vodstvo mora uveljaviti nove civilizacijske in
moralne standarde v svoji družbi, če naj postane nova globalna civi-
lizacija, in prav to hoče. Za to notranjo prenovo potrebuje novo idej-
no platformo, ki je ne more več ponuditi konfucionizem, ker ga je
Maova politika sesula do temelja. Krščanstvo se danes močno širi v
kitajski družbi tudi zato, ker je sposobno obuditi konfucijevsko mo-
ralno usedlino v kitajskem človeku. A to krščanstvo se ne bo moglo
zapirati v ograde ločenih cerkva, ampak bo moralo delovati ekumen-
sko, če naj bo prepričljiv model za nov duhovni temelj kitajske civili-
zacije. Katoliška cerkev mora v tem pogledu storiti korak naprej od
stališč 2. vatikanskega koncila, prav pri ekumenizmu pa je zašla nazaj
v preteklost. Seveda se tudi islam širi na Kitajskem, a danes izrazito
izključuje drugačnost in zato nima notranje možnosti prilagajanja
različnim civilizacijskim modelom, kakršne je razvilo krščanstvo v
svoji dvatisočletni zgodovini. Se bo novo vodstvo Kitajske zavedlo
dileme, kakršno je moral pred 1700 leti razrešiti rimski cesar Kon-
stantin Veliki, ki je moral vdahniti novo duhovno silo, nov idejni
cement imperiju, ki je na višku svoje moči že pokal po šivih?
Naslednja naloga vatikanske diplomacije dialoga je okrepiti eku-
mensko gibanje in preseči zastoj tudi v zbliževanju z vzhodnimi
247
