Page 248 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 248
[TUDIJSKI VE^ERI
vali na ameriško politiko, ki naj bi se bolj osredotočila na moralno in
socialno preobrazbo ameriške družbe, kar je pogoj za njeno notranjo
trdnost, in s tem za ohranitev njenega mednarodnega vpliva. ZDA
bodo morale, če naj ohranijo svojo vodilno vlogo, najprej vzpostaviti
stabilno družbo v svojih mejah. To pa pomeni, da morajo zagotoviti
socialno stabilnost in s tem notranji mir, uveljaviti temeljne moralne
norme, opustiti politiko svetovnega policaja in uveljaviti drugačno
strategijo za ohranitev svetovnega miru. To zahteva korenito preorien
tacijo ameriške družbe od modela neoliberalne marketokratske ure-
ditve, ki jo vodi kapitalska oligarhija, k družbi solidarnosti in social-
ne stabilnosti, in popoln zasuk v ameriški zunanji politiki. To pa je
seveda projekt prihodnosti, ki naj bi zagotovil obstoj zahodne civili-
zacije. Naloga ameriškega papeža je, da trasira to novo pot. Pogoji za
to so v dejstvu, da prav v ZDA opažajo največji letni prirast katoliča-
nov v zadnjem desetletju in pol, predvsem po zaslugi doseljevanja
Latinoameričanov.
Druga naloga, ki jo mora, tako Limes, izpeljati Frančišek, je zgla-
ditev odnosov s Kitajsko. To je še težja, a še bolj pereča naloga, saj bo
po sedanjih predvidevanjih Kitajska v prihodnosti prva velesila sveta
in svetovni vpliv Katoliške cerkve bo v veliki meri odvisen prav od
položaja, ki ga bo imela na Kitajskem. Nedavni papežev obisk v Južni
Koreji potrjuje, da je Vatikan resno začel s to akcijo. Prva naloga je,
da spet vzpostavi diplomatske odnose z Ljudsko republiko Kitajsko.
Kitajsko vodstvo že dolgo daje signale v Vatikan, da je pripravljeno
na pogajanja o konkordatu, če Vatikan prizna LR Kitajsko kot edino
kitajsko državo. To pomeni, da mora Vatikan zapreti apostolsko
nunciaturo na Tajpehu in jo odpreti v Pekingu, s tem bi de facto
priznal Tajvan za sestavni del LR Kitajske. Znaki so, da Vatikan to
pripravlja, a kaj dolgo ne sme odlašati, ker se lahko notranje politične
razmere na Kitajskem spremenijo v smeri, ki ne bo v prid zbliževanju
z Zahodom in s tem tudi z Vatikanom. Seveda ima Vatikan v svoji
dvatisočletni diplomatski tradiciji dovolj modelov za ustrezno rešitev,
da bo volk sit in koza cela; v Tajpehu in Hongkongu, torej v provincah,
ki bodo ohranile še kar nekaj časa nekakšno avtonomijo, lahko odpre
nekakšne konzulate. Šele z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov bo
Vatikan lahko začel pogajanja za uresničitev dveh svojih ključnih ciljev
246
vali na ameriško politiko, ki naj bi se bolj osredotočila na moralno in
socialno preobrazbo ameriške družbe, kar je pogoj za njeno notranjo
trdnost, in s tem za ohranitev njenega mednarodnega vpliva. ZDA
bodo morale, če naj ohranijo svojo vodilno vlogo, najprej vzpostaviti
stabilno družbo v svojih mejah. To pa pomeni, da morajo zagotoviti
socialno stabilnost in s tem notranji mir, uveljaviti temeljne moralne
norme, opustiti politiko svetovnega policaja in uveljaviti drugačno
strategijo za ohranitev svetovnega miru. To zahteva korenito preorien
tacijo ameriške družbe od modela neoliberalne marketokratske ure-
ditve, ki jo vodi kapitalska oligarhija, k družbi solidarnosti in social-
ne stabilnosti, in popoln zasuk v ameriški zunanji politiki. To pa je
seveda projekt prihodnosti, ki naj bi zagotovil obstoj zahodne civili-
zacije. Naloga ameriškega papeža je, da trasira to novo pot. Pogoji za
to so v dejstvu, da prav v ZDA opažajo največji letni prirast katoliča-
nov v zadnjem desetletju in pol, predvsem po zaslugi doseljevanja
Latinoameričanov.
Druga naloga, ki jo mora, tako Limes, izpeljati Frančišek, je zgla-
ditev odnosov s Kitajsko. To je še težja, a še bolj pereča naloga, saj bo
po sedanjih predvidevanjih Kitajska v prihodnosti prva velesila sveta
in svetovni vpliv Katoliške cerkve bo v veliki meri odvisen prav od
položaja, ki ga bo imela na Kitajskem. Nedavni papežev obisk v Južni
Koreji potrjuje, da je Vatikan resno začel s to akcijo. Prva naloga je,
da spet vzpostavi diplomatske odnose z Ljudsko republiko Kitajsko.
Kitajsko vodstvo že dolgo daje signale v Vatikan, da je pripravljeno
na pogajanja o konkordatu, če Vatikan prizna LR Kitajsko kot edino
kitajsko državo. To pomeni, da mora Vatikan zapreti apostolsko
nunciaturo na Tajpehu in jo odpreti v Pekingu, s tem bi de facto
priznal Tajvan za sestavni del LR Kitajske. Znaki so, da Vatikan to
pripravlja, a kaj dolgo ne sme odlašati, ker se lahko notranje politične
razmere na Kitajskem spremenijo v smeri, ki ne bo v prid zbliževanju
z Zahodom in s tem tudi z Vatikanom. Seveda ima Vatikan v svoji
dvatisočletni diplomatski tradiciji dovolj modelov za ustrezno rešitev,
da bo volk sit in koza cela; v Tajpehu in Hongkongu, torej v provincah,
ki bodo ohranile še kar nekaj časa nekakšno avtonomijo, lahko odpre
nekakšne konzulate. Šele z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov bo
Vatikan lahko začel pogajanja za uresničitev dveh svojih ključnih ciljev
246
