Page 425 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 425
KRONIKA
Geza Filo
NAGOVOR OB ODPRTJU RAZSTAVE
CERKEV SLOVENSKEGA JEZIKA
v Narodni in univerzitetni knji‘nici v Ljubljani
4. septembra 2014
V veliko zadovoljstvo mi je, da vas nocoj, ob odprtju razstave Cerkev
slovenskega jezika, v imenu Evangeličanske cerkve – Trubarjeve Cerkve
smem pozdraviti.
Nihče nas Slovencev v zgodovini ni nagovoril s takim srcem kakor
Primož Trubar. Na začetku svoje prve knjige, katekizma leta 1550, je
izrazil cilj svojega reformacijskega dela z besedami: »Za vse Slovence
prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezu-
su Kristusu.« Te besede so kažipot v Trubarjevo reformacijsko misel-
nost, utemeljeno na Svetem pismu, ki jo je usmerjal v uresničitev
Božje obljube, da je človek lahko odrešen le po milosti iz vere v Jezu-
sa Kristusa. Z dušo in srcem je tako od svoje zgodnje mladosti, na
podlagi čiste Božje besede in prave stare krščanske vere, zorel in tudi
dozorel v pokončnega, prepričanega in pričevalnega protestantskega
– evangeličanskega duhovnika. Krščanstvo je imel za misijonski pro-
jekt, za katerega je potreboval urejeno Cerkev, da bi Lubi Slovenci
vedeli in razumeli, kaj in zakaj verujejo, in da bi se le tako lahko od-
vrnili od med njimi tako zelo prisotnega praznoverja.
Ko je duhovnik Primož Trubar leta 1562 v Ljubljani sprejel službo
superintendenta slovenske Evangeličanske cerkve, se je zavedal, da za
svojo Cerkev potrebuje dobre, ne samo teološke, ampak tudi enotne
liturgične in organizacijske temelje. Odločno je vzel pero v roke in
dokazal svojo pripadnost Augsburški veroizpovedi ter spisal cerkveni
red – Cerkovno ordningo, ki je izšla pred natanko 450 leti, jeseni leta
1564.
Cerkovna ordninga zrcali Trubarjevega duha in ustreza takratnim,
pa tudi današnjim slovenskim razmeram. Ima globoko, ne samo
423
Geza Filo
NAGOVOR OB ODPRTJU RAZSTAVE
CERKEV SLOVENSKEGA JEZIKA
v Narodni in univerzitetni knji‘nici v Ljubljani
4. septembra 2014
V veliko zadovoljstvo mi je, da vas nocoj, ob odprtju razstave Cerkev
slovenskega jezika, v imenu Evangeličanske cerkve – Trubarjeve Cerkve
smem pozdraviti.
Nihče nas Slovencev v zgodovini ni nagovoril s takim srcem kakor
Primož Trubar. Na začetku svoje prve knjige, katekizma leta 1550, je
izrazil cilj svojega reformacijskega dela z besedami: »Za vse Slovence
prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezu-
su Kristusu.« Te besede so kažipot v Trubarjevo reformacijsko misel-
nost, utemeljeno na Svetem pismu, ki jo je usmerjal v uresničitev
Božje obljube, da je človek lahko odrešen le po milosti iz vere v Jezu-
sa Kristusa. Z dušo in srcem je tako od svoje zgodnje mladosti, na
podlagi čiste Božje besede in prave stare krščanske vere, zorel in tudi
dozorel v pokončnega, prepričanega in pričevalnega protestantskega
– evangeličanskega duhovnika. Krščanstvo je imel za misijonski pro-
jekt, za katerega je potreboval urejeno Cerkev, da bi Lubi Slovenci
vedeli in razumeli, kaj in zakaj verujejo, in da bi se le tako lahko od-
vrnili od med njimi tako zelo prisotnega praznoverja.
Ko je duhovnik Primož Trubar leta 1562 v Ljubljani sprejel službo
superintendenta slovenske Evangeličanske cerkve, se je zavedal, da za
svojo Cerkev potrebuje dobre, ne samo teološke, ampak tudi enotne
liturgične in organizacijske temelje. Odločno je vzel pero v roke in
dokazal svojo pripadnost Augsburški veroizpovedi ter spisal cerkveni
red – Cerkovno ordningo, ki je izšla pred natanko 450 leti, jeseni leta
1564.
Cerkovna ordninga zrcali Trubarjevega duha in ustreza takratnim,
pa tudi današnjim slovenskim razmeram. Ima globoko, ne samo
423
