Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 235
Nenad H. Vitorović
PROTESTANTSKO KRŠČANSTVO
IN PLURALIZEM
Čeprav so, zgodovinsko gledano, šele razsvetljenske politike z Vest
falskim mirom in predvsem z ameriško ter francosko revolucijo instituci-
onalizirale pluralizem v smislu individualne svobode vesti enakopravnih
državljanov kot ključni moment moderne družbe, bom v tem članku
poskušal nakazati njegove anticipacije v protestantski reformaciji kot
vrnitvi k virom krščanstva. S tem se nikakor ne poskušam »polastiti«
razsvetljenske dediščine v imenu krščanstva ali protestantizma. Cilj je
zgolj pokazati, da te pridobitve modernosti niso nekakšno Drugo kr-
ščanstva, kateremu bi se krščanstvo moralo nenehno upirati ali se mu
vedno znova prilagajati, temveč nekaj, kar (protestantsko) krščanstvo
tudi samo implicitno »terja«. V ta namen bomo najprej opredelili skupni
»novum« protestantske reformacije, nato pa poskušali pokazati, da so bili
poskusi vnovične monopolizacije specifičnih oblik krščanstva kot javne
religije pravzaprav neskladni s tem »novumom«, da je šlo za preostanke
starih pojmovanj.
1
Nekje na začetku protestantske reformacije stoji »novo« oziroma
»sveže« dojemanje samega jedra krščanstva, ki se izrazi npr. v Luthrovi
opredelitvi evangelija kot poljubno dolgega oziroma kratkega sporočila
o Jezusu kot obljubljenem Mesiji Božjega ljudstva, ki je po vstajenju in
vnebohodu zakraljeval vsemu svetu. Ta razglas o nastopu Kristusovega
kraljestva je obenem sporočilo o spravi z Božjim sovražnikom: »Najkrajše
povedano je evangelij namreč govor o Kristusu: o tem, da je Božji sin in
233
PROTESTANTSKO KRŠČANSTVO
IN PLURALIZEM
Čeprav so, zgodovinsko gledano, šele razsvetljenske politike z Vest
falskim mirom in predvsem z ameriško ter francosko revolucijo instituci-
onalizirale pluralizem v smislu individualne svobode vesti enakopravnih
državljanov kot ključni moment moderne družbe, bom v tem članku
poskušal nakazati njegove anticipacije v protestantski reformaciji kot
vrnitvi k virom krščanstva. S tem se nikakor ne poskušam »polastiti«
razsvetljenske dediščine v imenu krščanstva ali protestantizma. Cilj je
zgolj pokazati, da te pridobitve modernosti niso nekakšno Drugo kr-
ščanstva, kateremu bi se krščanstvo moralo nenehno upirati ali se mu
vedno znova prilagajati, temveč nekaj, kar (protestantsko) krščanstvo
tudi samo implicitno »terja«. V ta namen bomo najprej opredelili skupni
»novum« protestantske reformacije, nato pa poskušali pokazati, da so bili
poskusi vnovične monopolizacije specifičnih oblik krščanstva kot javne
religije pravzaprav neskladni s tem »novumom«, da je šlo za preostanke
starih pojmovanj.
1
Nekje na začetku protestantske reformacije stoji »novo« oziroma
»sveže« dojemanje samega jedra krščanstva, ki se izrazi npr. v Luthrovi
opredelitvi evangelija kot poljubno dolgega oziroma kratkega sporočila
o Jezusu kot obljubljenem Mesiji Božjega ljudstva, ki je po vstajenju in
vnebohodu zakraljeval vsemu svetu. Ta razglas o nastopu Kristusovega
kraljestva je obenem sporočilo o spravi z Božjim sovražnikom: »Najkrajše
povedano je evangelij namreč govor o Kristusu: o tem, da je Božji sin in
233
