Page 238 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 238
ŠTUDIJSKI VEČERI
k Božji milosti. Toda brž ko se k temu pripravi, ga prestraši pravica.
Zdajci pa se pojavi Kristus, ki je za naše prestopke zadostil pravici. Brž,
ko vanj začnemo verovati, najdemo odrešenje. On je namreč zanesljivo
poroštvo Božje milosti. […] Samo skozi Kristusa prejmemo odrešenje,
blagoslovljenost, milost, pomilostitev in sploh vse, kar nas naredi količkaj
vredne v očeh pravičnega Boga.« (Zwingli v Payton, 2010: 120)
Ne glede na vse razlike med glavnimi tokovi reformacije 16. stoletja
je torej razumevanje evangelija enotno,2 s poudarkom na »novem« ra-
zumevanju odrešenja: Bog človeka sprejema kot pravičnega samo zaradi
Kristusa, ki je vzel nase ves njegov greh – Kristusa Jezusa, ki ga poznamo
samo iz Pisma (Stare in Nove zaveze). Bog človeka pred seboj opraviči
tako, da mu pripiše in upošteva samó Jezusovo pravičnost, in sicer samo
na podlagi golega zaupanja v Jezusa. Niti to zaupanje oziroma vera pa
ni kaka človekova zasluga. Sploh ni iz človeka, ampak je Božji dar: je iz
Božje milosti same. To so štiri »nevralgične točke«, skupne protestantskim
reformatorjem 16. stoletja, četveri »samo«: solus Christus, sola scriptura,
sola fide in sola gratia.
Hkrati pa je jasno, da poudarek na odrešenju, najsi je tudi bistven, ni
nekaj, na kar bi smeli evangelij reducirati. Reformatorji ga niso reducirali.
Iz omenjenih Luthrovih in Zwinglijevih povzetkov evangelija je razvidno,
da je v njunih še tako kratkih in še tako koncentriranih povzetkih odre-
šenje zgolj ena, najsi tudi neločljiva plat oznanila o Jezusu kot Kristusu,
tj. Božjem maziljenem kralju. Calvin ta moment morda po svoje celo še
bolj poudari, najsi ga le »implicira«, kolikor se v svoji osrednji oprede-
litvi evangelija kot »nazornega razkritja Kristusove skrivnosti« (Calvin,
1559/1960: 424)3 opira prav na vrstice, ki kot evangelij oznanjajo prihod
2 To najbrž velja tudi za nekatere »manj glavne« tokove. V Pojasnilu k Schleitheimskim
členom (Stati inu obstati 15/16, 2012, 370–375) sem nakazal problematičnost pavšalne
delitve na »magistratsko« in »radikalno« reformacijo, ker se z njo vsi »radikalni« tokovi
16. stoletja tlačijo v isti koš in interpretirajo v luči tistih, ki s temeljnimi izhodišči
»magistratskih« reformatorjev res nimajo več skoraj nič skupnega ali sploh nikoli nič
skupnega niso imeli, tj. z različnimi »zanesenjaki« (Schwärmer), kakor jih je imenoval
Luther. Medtem pa je na primer jedro švicarskih anabaptistov izšlo iz Zwinglijevega
bibličnega krožka v Zürichu in ni razloga za domnevo, da bi se njihovo pojmovanje
evangelija bistveno razlikovalo od »magistratskega«, da bi bilo predreformacijsko ipd.
3 Institutio 2.9.2.
236
k Božji milosti. Toda brž ko se k temu pripravi, ga prestraši pravica.
Zdajci pa se pojavi Kristus, ki je za naše prestopke zadostil pravici. Brž,
ko vanj začnemo verovati, najdemo odrešenje. On je namreč zanesljivo
poroštvo Božje milosti. […] Samo skozi Kristusa prejmemo odrešenje,
blagoslovljenost, milost, pomilostitev in sploh vse, kar nas naredi količkaj
vredne v očeh pravičnega Boga.« (Zwingli v Payton, 2010: 120)
Ne glede na vse razlike med glavnimi tokovi reformacije 16. stoletja
je torej razumevanje evangelija enotno,2 s poudarkom na »novem« ra-
zumevanju odrešenja: Bog človeka sprejema kot pravičnega samo zaradi
Kristusa, ki je vzel nase ves njegov greh – Kristusa Jezusa, ki ga poznamo
samo iz Pisma (Stare in Nove zaveze). Bog človeka pred seboj opraviči
tako, da mu pripiše in upošteva samó Jezusovo pravičnost, in sicer samo
na podlagi golega zaupanja v Jezusa. Niti to zaupanje oziroma vera pa
ni kaka človekova zasluga. Sploh ni iz človeka, ampak je Božji dar: je iz
Božje milosti same. To so štiri »nevralgične točke«, skupne protestantskim
reformatorjem 16. stoletja, četveri »samo«: solus Christus, sola scriptura,
sola fide in sola gratia.
Hkrati pa je jasno, da poudarek na odrešenju, najsi je tudi bistven, ni
nekaj, na kar bi smeli evangelij reducirati. Reformatorji ga niso reducirali.
Iz omenjenih Luthrovih in Zwinglijevih povzetkov evangelija je razvidno,
da je v njunih še tako kratkih in še tako koncentriranih povzetkih odre-
šenje zgolj ena, najsi tudi neločljiva plat oznanila o Jezusu kot Kristusu,
tj. Božjem maziljenem kralju. Calvin ta moment morda po svoje celo še
bolj poudari, najsi ga le »implicira«, kolikor se v svoji osrednji oprede-
litvi evangelija kot »nazornega razkritja Kristusove skrivnosti« (Calvin,
1559/1960: 424)3 opira prav na vrstice, ki kot evangelij oznanjajo prihod
2 To najbrž velja tudi za nekatere »manj glavne« tokove. V Pojasnilu k Schleitheimskim
členom (Stati inu obstati 15/16, 2012, 370–375) sem nakazal problematičnost pavšalne
delitve na »magistratsko« in »radikalno« reformacijo, ker se z njo vsi »radikalni« tokovi
16. stoletja tlačijo v isti koš in interpretirajo v luči tistih, ki s temeljnimi izhodišči
»magistratskih« reformatorjev res nimajo več skoraj nič skupnega ali sploh nikoli nič
skupnega niso imeli, tj. z različnimi »zanesenjaki« (Schwärmer), kakor jih je imenoval
Luther. Medtem pa je na primer jedro švicarskih anabaptistov izšlo iz Zwinglijevega
bibličnega krožka v Zürichu in ni razloga za domnevo, da bi se njihovo pojmovanje
evangelija bistveno razlikovalo od »magistratskega«, da bi bilo predreformacijsko ipd.
3 Institutio 2.9.2.
236
