Page 236 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 236
ŠTUDIJSKI VEČERI
da je za nas postal človek, da je umrl in vstal in je postavljen za Gospoda
nad vsemi rečmi.« (Luther, 1522/2001: 195, moj poudarek.) Mesija Jezus
je namreč zakraljeval po zmagi nad (človeškim) grehom, smrtjo in hu-
dičem (prim. Luther, 1522/2002: 10). Predpostavka tako razumljenega
evangelija je odpad človeštva od Boga, ki je v luči Božjega zakona (posta-
ve) tako popoln (in univerzalen), da se celo sleherni pripadnik Božjega
ljudstva izkaže za Božjega sovražnika – razen enega: Jezusa iz Nazareta.
Implikacija tako razumljenega evangelija pa je tisto, čemur Luthrovi
nasprotniki še dandanes pravijo »dihotomizacija« evangelija in zakona
(postave), čeprav gre pravzaprav zgolj za »vnovično odkritje« nujnosti
nenehnega razločevanja med obema, kot dinamičnima momentoma
Božje milosti.1 Tako bo glede »podobnosti in razlik med zakonom in
evangelijem« tudi Calvinov naslednik v Ženevi Théodore de Bèze zapisal:
»Na te reči moramo biti zelo pozorni. S tehtnim razlogom namreč
lahko rečemo, da je nepoznavanje te distinkcije med zakonom in evange-
lijem eno poglavitnih virov zlorab, ki so kvarile in še kvarijo krščanstvo.
Večina ljudi […] je skoraj vedno mislila, da ni evangelij nič drugega kot
nek novi zakon, popolnejši od prvega.« (de Bèze, 1558/1992: 41)
To, da je »popolnejši«, so velikokrat razumeli tudi v smislu, da je lažji
za izpolnjevanje, da je bržkone tisti »lahki jarem«, o katerem je govoril
Jezus (Mt 11, 29−30). Toda Jezus na navedenem mestu že anticipira
križ, s katerim bo osvobodil tiste, ki se bodo od njega učili krotkosti
in ponižnosti: ki torej ne bodo zaupali v lastno pravičnost, temveč v
tistega, ki opravičuje. Napačno razumevanje evangelija kot »popolnej-
šega« in hkrati »lažjega« zakona pa je nujno vodilo v nekakšen »mehki
legalizem«, ki si domišlja, da zakon lahko izpolnjuje, saj naj ta ne bi
več nalagal pretežkih bremen, temveč le še ljubezen do Boga in soljudi,
medtem ko bi bile »zahtevnejše« reči, ki so jih med stoletji razvili kot
»ideale« uboštva, čistosti itn., stvar izbire za »zahtevnejše«, tj. menihe,
ki pa se jim prosto zavežejo. To je seveda bila, kakor pravi Calvin v prvi
izdaji Temeljev krščanske vere [Institutio] (1536/1995: 30), velika pomota:
1 Dietrich Bonhoeffer je to v svoji Etiki, nastajajoči med letoma 1940−1943, izrazil
tako: »Občestvo svetu pričuje o [tem, kar] spoznava: o Božji ljubezni, ki je v Jezusu
Kristusu kot zakon in kot evangelij. Obojega se nikoli ne da ločiti, nikoli pa se ju ne
da niti enačiti.« (Bonhoeffer, [1942]/2010: 359)
234
da je za nas postal človek, da je umrl in vstal in je postavljen za Gospoda
nad vsemi rečmi.« (Luther, 1522/2001: 195, moj poudarek.) Mesija Jezus
je namreč zakraljeval po zmagi nad (človeškim) grehom, smrtjo in hu-
dičem (prim. Luther, 1522/2002: 10). Predpostavka tako razumljenega
evangelija je odpad človeštva od Boga, ki je v luči Božjega zakona (posta-
ve) tako popoln (in univerzalen), da se celo sleherni pripadnik Božjega
ljudstva izkaže za Božjega sovražnika – razen enega: Jezusa iz Nazareta.
Implikacija tako razumljenega evangelija pa je tisto, čemur Luthrovi
nasprotniki še dandanes pravijo »dihotomizacija« evangelija in zakona
(postave), čeprav gre pravzaprav zgolj za »vnovično odkritje« nujnosti
nenehnega razločevanja med obema, kot dinamičnima momentoma
Božje milosti.1 Tako bo glede »podobnosti in razlik med zakonom in
evangelijem« tudi Calvinov naslednik v Ženevi Théodore de Bèze zapisal:
»Na te reči moramo biti zelo pozorni. S tehtnim razlogom namreč
lahko rečemo, da je nepoznavanje te distinkcije med zakonom in evange-
lijem eno poglavitnih virov zlorab, ki so kvarile in še kvarijo krščanstvo.
Večina ljudi […] je skoraj vedno mislila, da ni evangelij nič drugega kot
nek novi zakon, popolnejši od prvega.« (de Bèze, 1558/1992: 41)
To, da je »popolnejši«, so velikokrat razumeli tudi v smislu, da je lažji
za izpolnjevanje, da je bržkone tisti »lahki jarem«, o katerem je govoril
Jezus (Mt 11, 29−30). Toda Jezus na navedenem mestu že anticipira
križ, s katerim bo osvobodil tiste, ki se bodo od njega učili krotkosti
in ponižnosti: ki torej ne bodo zaupali v lastno pravičnost, temveč v
tistega, ki opravičuje. Napačno razumevanje evangelija kot »popolnej-
šega« in hkrati »lažjega« zakona pa je nujno vodilo v nekakšen »mehki
legalizem«, ki si domišlja, da zakon lahko izpolnjuje, saj naj ta ne bi
več nalagal pretežkih bremen, temveč le še ljubezen do Boga in soljudi,
medtem ko bi bile »zahtevnejše« reči, ki so jih med stoletji razvili kot
»ideale« uboštva, čistosti itn., stvar izbire za »zahtevnejše«, tj. menihe,
ki pa se jim prosto zavežejo. To je seveda bila, kakor pravi Calvin v prvi
izdaji Temeljev krščanske vere [Institutio] (1536/1995: 30), velika pomota:
1 Dietrich Bonhoeffer je to v svoji Etiki, nastajajoči med letoma 1940−1943, izrazil
tako: »Občestvo svetu pričuje o [tem, kar] spoznava: o Božji ljubezni, ki je v Jezusu
Kristusu kot zakon in kot evangelij. Obojega se nikoli ne da ločiti, nikoli pa se ju ne
da niti enačiti.« (Bonhoeffer, [1942]/2010: 359)
234
