Page 239 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 239
NENAD H. VITOROVIĆ
Božjega kraljestva in Jezusa kot kralja (Mt 4,17. 23; Mr 1,1).4 Kristus
Jezus ni namreč le način in sredstvo, po katerem Bog odpadlega človeka
s seboj spravi in odreši, ampak je vsevladar (pantokrator). Toda, če je
to res, je seveda pomembno, vprašati se, kakšen je ta vsevladar. Kakšen
Kristus je Jezus iz Nazareta?
In omeniti je treba še eno, vsem omenjenim reformatorjem samo
umevno in skupno izhodišče: Mesija Jezus ni le vsevladar. Jezus iz Na-
zareta je privilegirana posoda Božjega razodetja samega sebe. Je podoba
nevidnega Boga (Kol 1,15), odsvit njegovega veličastva (Heb 1,3), v njem
se je naselila vsa polnost (Kol 1,19), kdor vidi njega, vidi Očeta (Jn 14,9).
V Jezusu Bog torej v polnosti »razkrije svoje srce in značaj« (Haizmann,
2008: 1),5 zato:
»Evangelij ne more biti manj kot to, kar je do nas prišlo v Jezusu:
njegovo učlovečenje in življenje, njegov značaj, njegova srečanja z ljudmi,
ki jih je ozdravljal, jim odpuščal greh, jih izzival; njegov nauk, njegovo
trpljenje in spravno darovanje ter njegovo vstajenje.« (ibid.)
Z drugimi besedami: evangelij sicer je sporočilo in razglas in kot
tak res lahko privzame tudi izredno kratke oblike, pa vendar se ga na te
kratke oblike nikoli ne da reducirati, kajti kot »zgodba o Jezusu«6 vsebuje
Jezusa »ne v reducirani, veroizpovedni obliki, temveč tako, kot nam ga
4 Izraz »nebeško kraljestvo« (tj. kraljevanje nebes), ki je v Evangeliju po Mateju na večini
mest rabljen namesto izraza »Božje kraljestvo«, je temu izrazu ekvivalenten in prav
tako meri na kraljevanje Boga. Z izrazom se pisec iz strahospoštovanja le izogiba
prepogostemu invociranju imena Bog.
5 Resnici na ljubo, Luther, vsaj v zgodnjem obdobju, tega ni videl tako izrazito. Izha-
jajoč iz nemške mistike v svojem spisu O usužnjeni volji še govori tudi o »skritem«
Bogu, tj. o Bogu, kolikor se ni razodel v Sinu in besedi, ter o njegovi nedoumljivi volji
(1525/2003: 434). Toda oklepa se zgolj razodete besede: »[…] mi moramo gledati
na besedo, to nedoumljivo voljo pa pustiti pri miru. Ravnati se moramo namreč po
besedi, ne po nedoumljivi volji. Sicer pa, le kdo bi se mogel ravnati po volji, ki je ne
more niti od daleč doumeti in spoznati?« (1525/2003: 435)
6 »Evangelij ni namreč nič drugega kot govor ali pripoved o Kristusu. In kakor če bi
pisali o nekem človeku, na primer kakšnem kralju ali knezu, kaj je počel in govoril
in kaj se mu je v njegovem času pripetilo, in bi to lahko opisovali na različne načine,
na kratko ali na dolgo, tako tudi evangelij ni nič drugega kot ena kronika, zgodba,
pripoved o Kristusu, o tem, kdo je bil, kaj je delal in govoril in kaj se mu je pripetilo
oziroma kaj je pretrpel; nekdo jo je podal na kratko, nekdo na dolgo, eden tako, drugi
drugače.« (Luther, 1522/2001: 194 isl.)
237
Božjega kraljestva in Jezusa kot kralja (Mt 4,17. 23; Mr 1,1).4 Kristus
Jezus ni namreč le način in sredstvo, po katerem Bog odpadlega človeka
s seboj spravi in odreši, ampak je vsevladar (pantokrator). Toda, če je
to res, je seveda pomembno, vprašati se, kakšen je ta vsevladar. Kakšen
Kristus je Jezus iz Nazareta?
In omeniti je treba še eno, vsem omenjenim reformatorjem samo
umevno in skupno izhodišče: Mesija Jezus ni le vsevladar. Jezus iz Na-
zareta je privilegirana posoda Božjega razodetja samega sebe. Je podoba
nevidnega Boga (Kol 1,15), odsvit njegovega veličastva (Heb 1,3), v njem
se je naselila vsa polnost (Kol 1,19), kdor vidi njega, vidi Očeta (Jn 14,9).
V Jezusu Bog torej v polnosti »razkrije svoje srce in značaj« (Haizmann,
2008: 1),5 zato:
»Evangelij ne more biti manj kot to, kar je do nas prišlo v Jezusu:
njegovo učlovečenje in življenje, njegov značaj, njegova srečanja z ljudmi,
ki jih je ozdravljal, jim odpuščal greh, jih izzival; njegov nauk, njegovo
trpljenje in spravno darovanje ter njegovo vstajenje.« (ibid.)
Z drugimi besedami: evangelij sicer je sporočilo in razglas in kot
tak res lahko privzame tudi izredno kratke oblike, pa vendar se ga na te
kratke oblike nikoli ne da reducirati, kajti kot »zgodba o Jezusu«6 vsebuje
Jezusa »ne v reducirani, veroizpovedni obliki, temveč tako, kot nam ga
4 Izraz »nebeško kraljestvo« (tj. kraljevanje nebes), ki je v Evangeliju po Mateju na večini
mest rabljen namesto izraza »Božje kraljestvo«, je temu izrazu ekvivalenten in prav
tako meri na kraljevanje Boga. Z izrazom se pisec iz strahospoštovanja le izogiba
prepogostemu invociranju imena Bog.
5 Resnici na ljubo, Luther, vsaj v zgodnjem obdobju, tega ni videl tako izrazito. Izha-
jajoč iz nemške mistike v svojem spisu O usužnjeni volji še govori tudi o »skritem«
Bogu, tj. o Bogu, kolikor se ni razodel v Sinu in besedi, ter o njegovi nedoumljivi volji
(1525/2003: 434). Toda oklepa se zgolj razodete besede: »[…] mi moramo gledati
na besedo, to nedoumljivo voljo pa pustiti pri miru. Ravnati se moramo namreč po
besedi, ne po nedoumljivi volji. Sicer pa, le kdo bi se mogel ravnati po volji, ki je ne
more niti od daleč doumeti in spoznati?« (1525/2003: 435)
6 »Evangelij ni namreč nič drugega kot govor ali pripoved o Kristusu. In kakor če bi
pisali o nekem človeku, na primer kakšnem kralju ali knezu, kaj je počel in govoril
in kaj se mu je v njegovem času pripetilo, in bi to lahko opisovali na različne načine,
na kratko ali na dolgo, tako tudi evangelij ni nič drugega kot ena kronika, zgodba,
pripoved o Kristusu, o tem, kdo je bil, kaj je delal in govoril in kaj se mu je pripetilo
oziroma kaj je pretrpel; nekdo jo je podal na kratko, nekdo na dolgo, eden tako, drugi
drugače.« (Luther, 1522/2001: 194 isl.)
237
