Page 237 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 237
NENAD H. VITOROVIĆ
»Kot da bi si sploh lahko zamislili kaj težjega, kot je to, da ljubimo Boga
z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo? V primerjavi s tem zakonom
je vse drugo prav lahko – tako dolžnost, da ljubimo svoje sovražnike kot
tudi obveznost, da iz srca izženemo željo po maščevanju […].«
Po zakonu, katerega suma je »ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega
srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo, sočloveka pa kakor
samega sebe«, se torej ljudje zavejo svojega odpadništva (grešnosti), kar
je tudi že milost, vendar ta moment milosti sam po sebi še ne zmore rešiti
smrti in podariti življenja. Šele milost evangelija je tisti moment, ki je
»Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu, pa tudi Grku«
(Rim 1,16).
Luther je skladno s tem razumevanjem poudarjal načelo sola fide
(samo po veri) kot jedro »nauka o opravičenju«, medtem ko ga Zwingli
ni, vendar je zaradi obema skupnega poudarka na solus Christus (samo
po Kristusu, vključno z Jezusovim popolnim odrešitvenim dejanjem na
križu) prišel do bistveno enakih rezultatov (Gäbler, 1983/2004: 63 isl.).
Člena 2 in 3 iz Zwinglijevih 67 členov, s katerimi je januarja 1523 povzel
glavne trditve svojih pridig iz leta 1522, se namreč glasita:
»Suma evangelija je, da nam je naš Gospod Kristus Jezus, resnič-
ni Božji Sin, oznanil voljo svojega nebeškega Očeta in nas s svojo ne-
dolžnostjo odrešil smrti ter spravil z Bogom. Tako je Kristus edina pot
odrešenja za vse, ki so kdaj bili, ki so in ki še bodo.« (Zwingli, 1523/1905:
458)
In, če že ugotavljamo, da poudarek ni na sola fide, to še ne pomeni,
da Zwingli tega »samo« ni impliciral, kakor lahko razberemo iz členov
14 in 15:
»Zato naj vsi kristjani namenijo kar največjo marljivost temu, da se
povsod pridiga le evangelij. V veri je namreč naša rešitev, v neveri pa naše
prekletstvo; kajti [v veri] je jasna vsa resnica.« (Zwingli, 1523/1905: 459)
Še bolj nedvoumno je sola fide implicirana s solus Christus v Zwingli-
jevem spisu De vera et falsa religione commentarius iz leta 1525:
»Evangelij je to, da so v Kristusovem imenu odpuščeni grehi; ni ga
srca, ki bi kdaj prejelo bolj veselo oznanilo. […] Kajti ko človek skozi
kesanje pride do spoznanja samega sebe, ne najde ničesar razen popol-
nega obupa. Ker si torej sploh ne more več zaupati, se je prisiljen zateči
235
»Kot da bi si sploh lahko zamislili kaj težjega, kot je to, da ljubimo Boga
z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo? V primerjavi s tem zakonom
je vse drugo prav lahko – tako dolžnost, da ljubimo svoje sovražnike kot
tudi obveznost, da iz srca izženemo željo po maščevanju […].«
Po zakonu, katerega suma je »ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega
srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo, sočloveka pa kakor
samega sebe«, se torej ljudje zavejo svojega odpadništva (grešnosti), kar
je tudi že milost, vendar ta moment milosti sam po sebi še ne zmore rešiti
smrti in podariti življenja. Šele milost evangelija je tisti moment, ki je
»Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu, pa tudi Grku«
(Rim 1,16).
Luther je skladno s tem razumevanjem poudarjal načelo sola fide
(samo po veri) kot jedro »nauka o opravičenju«, medtem ko ga Zwingli
ni, vendar je zaradi obema skupnega poudarka na solus Christus (samo
po Kristusu, vključno z Jezusovim popolnim odrešitvenim dejanjem na
križu) prišel do bistveno enakih rezultatov (Gäbler, 1983/2004: 63 isl.).
Člena 2 in 3 iz Zwinglijevih 67 členov, s katerimi je januarja 1523 povzel
glavne trditve svojih pridig iz leta 1522, se namreč glasita:
»Suma evangelija je, da nam je naš Gospod Kristus Jezus, resnič-
ni Božji Sin, oznanil voljo svojega nebeškega Očeta in nas s svojo ne-
dolžnostjo odrešil smrti ter spravil z Bogom. Tako je Kristus edina pot
odrešenja za vse, ki so kdaj bili, ki so in ki še bodo.« (Zwingli, 1523/1905:
458)
In, če že ugotavljamo, da poudarek ni na sola fide, to še ne pomeni,
da Zwingli tega »samo« ni impliciral, kakor lahko razberemo iz členov
14 in 15:
»Zato naj vsi kristjani namenijo kar največjo marljivost temu, da se
povsod pridiga le evangelij. V veri je namreč naša rešitev, v neveri pa naše
prekletstvo; kajti [v veri] je jasna vsa resnica.« (Zwingli, 1523/1905: 459)
Še bolj nedvoumno je sola fide implicirana s solus Christus v Zwingli-
jevem spisu De vera et falsa religione commentarius iz leta 1525:
»Evangelij je to, da so v Kristusovem imenu odpuščeni grehi; ni ga
srca, ki bi kdaj prejelo bolj veselo oznanilo. […] Kajti ko človek skozi
kesanje pride do spoznanja samega sebe, ne najde ničesar razen popol-
nega obupa. Ker si torej sploh ne more več zaupati, se je prisiljen zateči
235
