Page 240 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 240
ŠTUDIJSKI VEČERI
predstavi celota Biblije, še posebej pa štirje Evangeliji« (ibid.). Lahko bi
celo dejali, da je Božja beseda o Božji Besedi pravzaprav ravno ta Bese-
da, torej Jezus osebno: »Božja beseda svetu« je namreč »Jezus Kristus
in odrešenje [Heil] v njegovem imenu« (Bonhoeffer, [1942]/2010: 358).
Vse to seveda ne pomeni, da se evangelij (spet) razgubi v množici
dogodkov, ki opisujejo Jezusovo življenje in delovanje, kot tudi v množici
njegovih interakcij z učenci, z ljudstvom ter s tedanjimi predstavniki
političnih in verskih avtoritet. Tega, kar je bilo v začetku 16. stoletja
»vnovič odkrito«, se ne da več zakriti. Če bi se zakrilo, bi to začeli oz-
nanjati kamni (Lk 19,14). Pomeni le, da se tega »nazornega razkritja
Kristusove skrivnosti« (Calvin, 1559/1960: 424),7 tj. »oznanila milosti,
ki je razkrita v Kristusu« (ibid: 425), ne da abstrahirati od drugih potez
Božjega značaja, ki so v Jezusu izražene v empiričnem materialu vseh
dogodkov in interakcij, ki jih posreduje Pismo kot zgodba, še posebej
pa štirje Evangeliji.
Nič od tega, kot rečeno, nikoli ni bilo sporno, vsaj od 16. stoletja na
prej ne. Pa vendar morda nikoli ni bilo dovolj samoumevno. Vseskozi
smo na primer priče nenehnim samopopravkom oziroma nikoli do-
končno končanim procesom redefinicij opredelitev, kaj naj bi bili tisti
ključni deli evangelija kot krščanskega oznanila. Po eni strani je to seveda
povsem razumljivo in upravičeno, kolikor se različni družbeni konteksti
oznanjevanja, ki so jih zelo resno upoštevali že apostoli, nenehno spremi-
njajo – bodisi v smislu vpliva drug na drugega bodisi v smislu nenehnega
razvoja. Toda po drugi strani gre za resnejša vsebinska nesoglasja. Seveda
bi se skoraj vsi strinjali z Bonhoefferjem, da »beseda Cerkve svetu ne
more biti nič drugega kot Božja beseda svetu«, se pravi »Jezus Kristus,
in odrešenje v njegovem imenu« (Bonhoeffer, [1942]/2010: 358). Toda
vprašanje, kaj to pomeni, je seveda druga stvar, kolikor oznanjevanje
vselej poteka v določenem družbenem in (vsekakor tudi) političnem
kontekstu. Tukaj se ne moremo spuščati v vse aktualne dileme v zvezi
z oznanjanjem evangelija znotraj družbenopolitičnega konteksta, ki
ga s svojo držo sokonstituirajo ravno Cerkve.8 Ob upoštevanju štirih
7 Institutio 2.9.2.
8 O nekaterih izmed teh dilem, še posebej pa o neizogibnih političnih funkcijah Cerkva
in nevarnosti tega, da se teh funkcij kristjani (Cerkve) ne zavedajo oziroma jih igno-
238
predstavi celota Biblije, še posebej pa štirje Evangeliji« (ibid.). Lahko bi
celo dejali, da je Božja beseda o Božji Besedi pravzaprav ravno ta Bese-
da, torej Jezus osebno: »Božja beseda svetu« je namreč »Jezus Kristus
in odrešenje [Heil] v njegovem imenu« (Bonhoeffer, [1942]/2010: 358).
Vse to seveda ne pomeni, da se evangelij (spet) razgubi v množici
dogodkov, ki opisujejo Jezusovo življenje in delovanje, kot tudi v množici
njegovih interakcij z učenci, z ljudstvom ter s tedanjimi predstavniki
političnih in verskih avtoritet. Tega, kar je bilo v začetku 16. stoletja
»vnovič odkrito«, se ne da več zakriti. Če bi se zakrilo, bi to začeli oz-
nanjati kamni (Lk 19,14). Pomeni le, da se tega »nazornega razkritja
Kristusove skrivnosti« (Calvin, 1559/1960: 424),7 tj. »oznanila milosti,
ki je razkrita v Kristusu« (ibid: 425), ne da abstrahirati od drugih potez
Božjega značaja, ki so v Jezusu izražene v empiričnem materialu vseh
dogodkov in interakcij, ki jih posreduje Pismo kot zgodba, še posebej
pa štirje Evangeliji.
Nič od tega, kot rečeno, nikoli ni bilo sporno, vsaj od 16. stoletja na
prej ne. Pa vendar morda nikoli ni bilo dovolj samoumevno. Vseskozi
smo na primer priče nenehnim samopopravkom oziroma nikoli do-
končno končanim procesom redefinicij opredelitev, kaj naj bi bili tisti
ključni deli evangelija kot krščanskega oznanila. Po eni strani je to seveda
povsem razumljivo in upravičeno, kolikor se različni družbeni konteksti
oznanjevanja, ki so jih zelo resno upoštevali že apostoli, nenehno spremi-
njajo – bodisi v smislu vpliva drug na drugega bodisi v smislu nenehnega
razvoja. Toda po drugi strani gre za resnejša vsebinska nesoglasja. Seveda
bi se skoraj vsi strinjali z Bonhoefferjem, da »beseda Cerkve svetu ne
more biti nič drugega kot Božja beseda svetu«, se pravi »Jezus Kristus,
in odrešenje v njegovem imenu« (Bonhoeffer, [1942]/2010: 358). Toda
vprašanje, kaj to pomeni, je seveda druga stvar, kolikor oznanjevanje
vselej poteka v določenem družbenem in (vsekakor tudi) političnem
kontekstu. Tukaj se ne moremo spuščati v vse aktualne dileme v zvezi
z oznanjanjem evangelija znotraj družbenopolitičnega konteksta, ki
ga s svojo držo sokonstituirajo ravno Cerkve.8 Ob upoštevanju štirih
7 Institutio 2.9.2.
8 O nekaterih izmed teh dilem, še posebej pa o neizogibnih političnih funkcijah Cerkva
in nevarnosti tega, da se teh funkcij kristjani (Cerkve) ne zavedajo oziroma jih igno-
238
