Page 362 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 362
KRONIKA
so bile univerze, ki so jih obiskovali Slovenci v nemškem in italijanskem
govornem okolju in da je v njih vladala tedanja lingua franca, latinščina,
je slovenske reformatorje še dodatno spodbujalo k ohranjanju sloven-
skega jezika. Jurij Dalmatin je na primer svojo magistrsko (danes bi rekli
doktorsko) tezo objavil v latinščini, zraven pa storil vse, da bi bila njegova
slovenščina čim boljša – in je nato kot mladi magister pri komaj 34 letih
že prevedel celotno Biblijo v slovenščino.
Reformni procesi se v družbi pojavijo v posebnih trenutkih, po
navadi takrat, ko okviri ureditve družbenega oziroma političnega
sistema postanejo pretesni in družbeni procesi zahtevajo spremembe.
V takih obdobjih oziroma trenutkih ljudje z zadovoljstvom in s priča-
kovanjem reformne procese tudi sprejmejo. Slovenke in Slovenci smo
bili prvič del evropskih reformatorskih gibanj v 16. stoletju, drugič
pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Evropa začela spre-
minjati pogled na polpreteklo zgodovino, delitev na vzhod in zahod
itd. Obakrat smo reformne ideje prehitro opustili. V 16. stoletju smo
bili v to prisiljeni, ob in po nastanku države Slovenije pa ne in smo
to žal storili sami.
Se še spomnite naših sanj o »deželi na sončni strani Alp« ali morda
o »slovenski Švici«? Tedaj smo sanje zmogli, reformnega procesa pa na
našo nesrečo ne. Je bilo dogajanje ob osamosvojitvi naše države preveč
obteženo s procesom samostojnosti in odcepitve od Jugoslavije in smo
premalo pozornosti posvetili vrednotam, na katerih naj bi temeljila nova
država Slovenija? Kakorkoli že, Slovenci reformatorskega duha, ki bi ga
takrat potrebovali, nismo imeli. Še več, bali in otepali smo se in se še
otepamo kakršnih koli resnih in nujnih sprememb. Zato danes živimo
v državi, kjer je državljane panično strah kakršne koli, celo še tako nuj-
ne reforme. Če pa si kdo drzne zagovarjati spremembe, takoj postane
heretik in izdajalec slovenskega nacionalnega interesa. To občutimo
tudi na Univerzi v Novi Gorici, ki v slovenskem okolju ne more polno
razviti svojega reformatorskega značaja in v spiralo reform v slovenskem
visokem šolstvu potegniti še ostalih univerz in drugih visokošolskih
institucij. Univerza v Novi Gorici se v slovenskem okolju nemalokrat
počuti vklenjena v spone okorelega slovenskega visokošolskega sistema,
a nas reformatorski duh vseeno ne zapušča.
360
so bile univerze, ki so jih obiskovali Slovenci v nemškem in italijanskem
govornem okolju in da je v njih vladala tedanja lingua franca, latinščina,
je slovenske reformatorje še dodatno spodbujalo k ohranjanju sloven-
skega jezika. Jurij Dalmatin je na primer svojo magistrsko (danes bi rekli
doktorsko) tezo objavil v latinščini, zraven pa storil vse, da bi bila njegova
slovenščina čim boljša – in je nato kot mladi magister pri komaj 34 letih
že prevedel celotno Biblijo v slovenščino.
Reformni procesi se v družbi pojavijo v posebnih trenutkih, po
navadi takrat, ko okviri ureditve družbenega oziroma političnega
sistema postanejo pretesni in družbeni procesi zahtevajo spremembe.
V takih obdobjih oziroma trenutkih ljudje z zadovoljstvom in s priča-
kovanjem reformne procese tudi sprejmejo. Slovenke in Slovenci smo
bili prvič del evropskih reformatorskih gibanj v 16. stoletju, drugič
pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Evropa začela spre-
minjati pogled na polpreteklo zgodovino, delitev na vzhod in zahod
itd. Obakrat smo reformne ideje prehitro opustili. V 16. stoletju smo
bili v to prisiljeni, ob in po nastanku države Slovenije pa ne in smo
to žal storili sami.
Se še spomnite naših sanj o »deželi na sončni strani Alp« ali morda
o »slovenski Švici«? Tedaj smo sanje zmogli, reformnega procesa pa na
našo nesrečo ne. Je bilo dogajanje ob osamosvojitvi naše države preveč
obteženo s procesom samostojnosti in odcepitve od Jugoslavije in smo
premalo pozornosti posvetili vrednotam, na katerih naj bi temeljila nova
država Slovenija? Kakorkoli že, Slovenci reformatorskega duha, ki bi ga
takrat potrebovali, nismo imeli. Še več, bali in otepali smo se in se še
otepamo kakršnih koli resnih in nujnih sprememb. Zato danes živimo
v državi, kjer je državljane panično strah kakršne koli, celo še tako nuj-
ne reforme. Če pa si kdo drzne zagovarjati spremembe, takoj postane
heretik in izdajalec slovenskega nacionalnega interesa. To občutimo
tudi na Univerzi v Novi Gorici, ki v slovenskem okolju ne more polno
razviti svojega reformatorskega značaja in v spiralo reform v slovenskem
visokem šolstvu potegniti še ostalih univerz in drugih visokošolskih
institucij. Univerza v Novi Gorici se v slovenskem okolju nemalokrat
počuti vklenjena v spone okorelega slovenskega visokošolskega sistema,
a nas reformatorski duh vseeno ne zapušča.
360
