Page 358 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 358
PREVODI
svojih duhovnih predstojnikov, in sicer v ničemer, kar ni niti čisto zlo
niti čisto dobro.
Dokaz: kralj, mejni grof, vojvoda, baron, vitez, meščan ali podeželan
niso pod pretnjo smrtnega greha dolžni poslušati nobene rimske cerkve
in njenih predstojnikov, in sicer v vprašanju posedovanja imetja ali skle-
nitve zakonske skupnosti; kajti ti reči, imetje in zakonska skupnost, za
omenjene osebe nista niti povsem dobri niti povsem zli.
[…]
S strani rimske cerkve bi bila torej velika predrznost, če bi koga pod
pretnjo smrtnega greha silila početi kaj, kar niso zapovedi njenega Go
spoda [Kristusa].
[…]
Zato ni veljavna nobena človeška zapoved ali navodilo in se ne prvega
ne drugega ni treba držati, v kolikor ne temeljita na Božjem zgledu.
[…]
Kristjan mora izvrševati Kristusove zapovedi, brez da bi bil pri tem
pod pretnjo interdikta ali četudi je interdikt že razglašen.
[…]
Glede na povedano sledi, da je tisti, ki je stopil v duhovniški stan, z
njim sprejel tudi mesto pridigarja, zato je jasno, da mora izpolnjevati
dolžnosti svojega urada, brez da bi se nanj pritiskalo z interdiktom.
Nato: noben pravi katolik ne bi smel dvomiti, da je tisti posameznik,
ki je zmožen poučevanja, bolj zavezan poučevati nevedne, svetovati ne-
odločnim, kaznovati uporne in odpuščati tistim, ki so storili kaj krivega,
kot pa dajati miloščino. Kajti tisti, ki zmore dajati gmotno miloščino, je
to dolžan početi pod pretnjo pogubljenja, kakor izhaja iz 25. poglavja
Mateja, še bolj pa je dolžan to početi tisti, ki je zmožen duhovne milo
ščine. Iz tega izhaja, da za duhovnike pridigati in za bogate dajati mi-
loščino ni nekaj, kar bi jim bilo dano na izbiro, da počnejo ali ne; zanje
so to zaukazana dela.
Iz tega nadalje izhaja, da če papež ali drug predstojnik duhovniku,
kot je bilo povedano, zmožnemu, da bi pridigal, prepove pridiganje ali
bogatemu prepove dajati miloščino, tisti na nižjem položaju naj ne uboga.
Iz latinščine prevedel Jonatan Vinkler
356
svojih duhovnih predstojnikov, in sicer v ničemer, kar ni niti čisto zlo
niti čisto dobro.
Dokaz: kralj, mejni grof, vojvoda, baron, vitez, meščan ali podeželan
niso pod pretnjo smrtnega greha dolžni poslušati nobene rimske cerkve
in njenih predstojnikov, in sicer v vprašanju posedovanja imetja ali skle-
nitve zakonske skupnosti; kajti ti reči, imetje in zakonska skupnost, za
omenjene osebe nista niti povsem dobri niti povsem zli.
[…]
S strani rimske cerkve bi bila torej velika predrznost, če bi koga pod
pretnjo smrtnega greha silila početi kaj, kar niso zapovedi njenega Go
spoda [Kristusa].
[…]
Zato ni veljavna nobena človeška zapoved ali navodilo in se ne prvega
ne drugega ni treba držati, v kolikor ne temeljita na Božjem zgledu.
[…]
Kristjan mora izvrševati Kristusove zapovedi, brez da bi bil pri tem
pod pretnjo interdikta ali četudi je interdikt že razglašen.
[…]
Glede na povedano sledi, da je tisti, ki je stopil v duhovniški stan, z
njim sprejel tudi mesto pridigarja, zato je jasno, da mora izpolnjevati
dolžnosti svojega urada, brez da bi se nanj pritiskalo z interdiktom.
Nato: noben pravi katolik ne bi smel dvomiti, da je tisti posameznik,
ki je zmožen poučevanja, bolj zavezan poučevati nevedne, svetovati ne-
odločnim, kaznovati uporne in odpuščati tistim, ki so storili kaj krivega,
kot pa dajati miloščino. Kajti tisti, ki zmore dajati gmotno miloščino, je
to dolžan početi pod pretnjo pogubljenja, kakor izhaja iz 25. poglavja
Mateja, še bolj pa je dolžan to početi tisti, ki je zmožen duhovne milo
ščine. Iz tega izhaja, da za duhovnike pridigati in za bogate dajati mi-
loščino ni nekaj, kar bi jim bilo dano na izbiro, da počnejo ali ne; zanje
so to zaukazana dela.
Iz tega nadalje izhaja, da če papež ali drug predstojnik duhovniku,
kot je bilo povedano, zmožnemu, da bi pridigal, prepove pridiganje ali
bogatemu prepove dajati miloščino, tisti na nižjem položaju naj ne uboga.
Iz latinščine prevedel Jonatan Vinkler
356
