Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 8
BESEDA UREDNIKA
skem, v rubriki Bilo je povedano pa je predstavljen njegov opis dogajanja
z opatinjo Suzano Gornjegrajsko v samostanu klaris v Mekinjah v 16.
stoletju na podlagi dotlej neznanih arhivskih virov. Če upoštevamo še
vpogled v dandanašnji malo znani, toda obsežni poljudni spis o Trubarju
izpod peresa katoliškega duhovnika Josipa Lavtižarja iz leta 1935, lahko
rečemo, da ima v tokratni številki vidno mesto prispevek starejših kato-
liških zgodovinarjev in piscev k slovenski protestantistiki. Po svoje sodi
v ta okvir tudi Janez Krstnik Prešeren (1656–1704), vpliven katoliški
duhovnik in član Akademije operozov, ki je predstavljen kot pomemben
zbiralec in ohranjevalec protestantskih tiskov.
Po drugi strani pa sodi študija o J. K. Prešernu k skupini prispev-
kov sedanjega mlajšega in najmlajšega rodu slovenskih zgodovinarjev,
ki z odkrivanjem ali pritegnitvijo novih virov in s svežim pristopom
zapolnjujejo vrzeli ter dograjujejo, konkretizirajo ali problematizirajo
ugotovitve starejšega slovenskega zgodovinopisja o reformacijskem in
protireformacijskem času na Slovenskem. Takšni sta obravnava trenj
med protestanti in katoličani v deželni prestolnici Ljubljani ter raziskava
usmeritev in ravnanj kranjskega plemstva tistega časa. Lahko rečemo, da
je ta skupina zgodovinarskih prispevkov v letošnji številki revije spod-
buden prikaz in dokaz znanstvenih zmogljivosti mlajših slovenskih zgo-
dovinarjev za empirično raziskovanje in obravnavanje 16. in 17. stoletja
ter posebej takratne reformacijske in protireformacijske problematike.
Protiutež zgodovinski oziroma zgodovinarski naravnanosti letošnje
številke sta – kakor se za interdisciplinarno znanstveno revijo spodobi
– dva prispevka iz vrst jezikoslovcev in dva iz vrst sociologov religije.
Študiji jezikoslovk zajemata iz zakladnice besedil slovenskih protestantov
16. stoletja, ki so neizčrpen vir gradiva in izzivov za sodobno preuče-
vanje. Religijskosociološka prispevka pa se neposredno lotevata izzivov
sodobnemu protestantizmu in izzivov sodobnega protestantizma v času
krize in kritike moderne družbe. Na svoj način se temu pridružuje tudi
soočenje z izzivi – in brezpotji – sedanjega poznokapitalističnega obdobja
v knjigi Cvetke Toth, ki je prikazana v rubriki Razgledi, vpogledi.
Rubrika Razprave, študije se začenja, kakor rečeno, z razpravo Jona-
tana Vinklerja o Janu Husu. Raziskovalec, ki se posveča – kar je redkost
na Slovenskem – tudi reformacijskim gibanjem na Češkem, prikazuje
6
skem, v rubriki Bilo je povedano pa je predstavljen njegov opis dogajanja
z opatinjo Suzano Gornjegrajsko v samostanu klaris v Mekinjah v 16.
stoletju na podlagi dotlej neznanih arhivskih virov. Če upoštevamo še
vpogled v dandanašnji malo znani, toda obsežni poljudni spis o Trubarju
izpod peresa katoliškega duhovnika Josipa Lavtižarja iz leta 1935, lahko
rečemo, da ima v tokratni številki vidno mesto prispevek starejših kato-
liških zgodovinarjev in piscev k slovenski protestantistiki. Po svoje sodi
v ta okvir tudi Janez Krstnik Prešeren (1656–1704), vpliven katoliški
duhovnik in član Akademije operozov, ki je predstavljen kot pomemben
zbiralec in ohranjevalec protestantskih tiskov.
Po drugi strani pa sodi študija o J. K. Prešernu k skupini prispev-
kov sedanjega mlajšega in najmlajšega rodu slovenskih zgodovinarjev,
ki z odkrivanjem ali pritegnitvijo novih virov in s svežim pristopom
zapolnjujejo vrzeli ter dograjujejo, konkretizirajo ali problematizirajo
ugotovitve starejšega slovenskega zgodovinopisja o reformacijskem in
protireformacijskem času na Slovenskem. Takšni sta obravnava trenj
med protestanti in katoličani v deželni prestolnici Ljubljani ter raziskava
usmeritev in ravnanj kranjskega plemstva tistega časa. Lahko rečemo, da
je ta skupina zgodovinarskih prispevkov v letošnji številki revije spod-
buden prikaz in dokaz znanstvenih zmogljivosti mlajših slovenskih zgo-
dovinarjev za empirično raziskovanje in obravnavanje 16. in 17. stoletja
ter posebej takratne reformacijske in protireformacijske problematike.
Protiutež zgodovinski oziroma zgodovinarski naravnanosti letošnje
številke sta – kakor se za interdisciplinarno znanstveno revijo spodobi
– dva prispevka iz vrst jezikoslovcev in dva iz vrst sociologov religije.
Študiji jezikoslovk zajemata iz zakladnice besedil slovenskih protestantov
16. stoletja, ki so neizčrpen vir gradiva in izzivov za sodobno preuče-
vanje. Religijskosociološka prispevka pa se neposredno lotevata izzivov
sodobnemu protestantizmu in izzivov sodobnega protestantizma v času
krize in kritike moderne družbe. Na svoj način se temu pridružuje tudi
soočenje z izzivi – in brezpotji – sedanjega poznokapitalističnega obdobja
v knjigi Cvetke Toth, ki je prikazana v rubriki Razgledi, vpogledi.
Rubrika Razprave, študije se začenja, kakor rečeno, z razpravo Jona-
tana Vinklerja o Janu Husu. Raziskovalec, ki se posveča – kar je redkost
na Slovenskem – tudi reformacijskim gibanjem na Češkem, prikazuje
6
