Page 10 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 10
BESEDA UREDNIKA
tem tudi vsebinskim – značilnostim Kreljevega prevajanja Spangenber-
gove postile ter z natančno izbiro zgledov prikazuje Kreljeve postopke za
kar najboljšo razumljivost in sporočilnost kateheznega besedila, pa tudi
za slogovno žlahtnjenje jezika. Slovenski prevod prvega dela te postile
(2. del je prevedel Juričič) je bil zaradi Kreljeve flacijanske nepravover-
nosti odrinjen na rob že v protestantskem 16. stoletju in lahko bi rekli, da
je bil – s Kreljem vred – doslej deležen premajhne pozornosti raziskoval-
cev. Melita Zemljak Jontes ob Registru k Dalmatinovemu prevodu Biblije
razpravlja o razvoju strokovnega izrazja v slovenskem knjižnem jeziku.
Ob primeru (»kranjske«) »družine« in (»slovenske«) »obitelji« v tem
Registru ugotavlja, kako se je v razvoju slovenskega knjižnega jezika uve
ljavil prvi in zatonil drugi izraz. Pri mnogih drugih besedah, ki jih vkl-
jučuje in primerja Register iz leta 1584, pa bi lahko videli, kako so se po
zneje uveljavile »slovenske« ali celo » hrvaške« besede na račun tedanjih
»kranjskih« izrazov. Zanimivo: »obitelj« je zdaj v hrvaškem »novoreku«
zadnjih desetletij ena od markacijskih besed za prepoznavanje hrvaške
jezikovne posebnosti nasproti slovenski »družini« in srbski »porodici«.
Vincenc Rajšp na začetku svoje razprave o odnosih med slovensko in
hrvaško reformacijo zanimivo poseže v jezikovna slovensko-hrvaška
razmerja ob vprašanju, za kaj sta se (oziroma se nista) v 16. stoletju v
jezikovnem in teritorialnem smislu uporabljala izraza »slovenski« in
»hrvaški« ter izraza windisch in sclavonica. Pri tem smiselno upora-
bi geografske karte tistega časa, sicer pa pregledno in kritično prikaže
znane in manj znane stične točke, pa tudi razhajanja in razlikovanja
reformacijskega dogajanja in njihovih nosilcev na obeh področjih. Luka
Vidmar na osnovi proučevanja Janeza Krstnika Prešerna kot največjega
zbiratelja protestantskih tiskov med Valvasorjem in Zoisom pokaže, kako
se je družbena in intelektualna elita habsburškega cesarstva že konec 17.
stoletja komajda še ozirala na tridentinska pravila in indekse prepove-
danih knjig, ki so za protestantske verske tiske zapovedovali ali uničenje
ali umik iz javne in zasebne uporabe v posest in cerkveno nadzorovano
hrambo v pooblaščenih ustanovah.
Rubrika Študijski večeri tudi tokrat objavlja prispevke, ki so jih av-
torji pripravili za objavo na podlagi svojih predavanj v Trubarjevi hiši
literature v Ljubljani; predavanja vsako tretjo sredo v mesecu organizira
8
tem tudi vsebinskim – značilnostim Kreljevega prevajanja Spangenber-
gove postile ter z natančno izbiro zgledov prikazuje Kreljeve postopke za
kar najboljšo razumljivost in sporočilnost kateheznega besedila, pa tudi
za slogovno žlahtnjenje jezika. Slovenski prevod prvega dela te postile
(2. del je prevedel Juričič) je bil zaradi Kreljeve flacijanske nepravover-
nosti odrinjen na rob že v protestantskem 16. stoletju in lahko bi rekli, da
je bil – s Kreljem vred – doslej deležen premajhne pozornosti raziskoval-
cev. Melita Zemljak Jontes ob Registru k Dalmatinovemu prevodu Biblije
razpravlja o razvoju strokovnega izrazja v slovenskem knjižnem jeziku.
Ob primeru (»kranjske«) »družine« in (»slovenske«) »obitelji« v tem
Registru ugotavlja, kako se je v razvoju slovenskega knjižnega jezika uve
ljavil prvi in zatonil drugi izraz. Pri mnogih drugih besedah, ki jih vkl-
jučuje in primerja Register iz leta 1584, pa bi lahko videli, kako so se po
zneje uveljavile »slovenske« ali celo » hrvaške« besede na račun tedanjih
»kranjskih« izrazov. Zanimivo: »obitelj« je zdaj v hrvaškem »novoreku«
zadnjih desetletij ena od markacijskih besed za prepoznavanje hrvaške
jezikovne posebnosti nasproti slovenski »družini« in srbski »porodici«.
Vincenc Rajšp na začetku svoje razprave o odnosih med slovensko in
hrvaško reformacijo zanimivo poseže v jezikovna slovensko-hrvaška
razmerja ob vprašanju, za kaj sta se (oziroma se nista) v 16. stoletju v
jezikovnem in teritorialnem smislu uporabljala izraza »slovenski« in
»hrvaški« ter izraza windisch in sclavonica. Pri tem smiselno upora-
bi geografske karte tistega časa, sicer pa pregledno in kritično prikaže
znane in manj znane stične točke, pa tudi razhajanja in razlikovanja
reformacijskega dogajanja in njihovih nosilcev na obeh področjih. Luka
Vidmar na osnovi proučevanja Janeza Krstnika Prešerna kot največjega
zbiratelja protestantskih tiskov med Valvasorjem in Zoisom pokaže, kako
se je družbena in intelektualna elita habsburškega cesarstva že konec 17.
stoletja komajda še ozirala na tridentinska pravila in indekse prepove-
danih knjig, ki so za protestantske verske tiske zapovedovali ali uničenje
ali umik iz javne in zasebne uporabe v posest in cerkveno nadzorovano
hrambo v pooblaščenih ustanovah.
Rubrika Študijski večeri tudi tokrat objavlja prispevke, ki so jih av-
torji pripravili za objavo na podlagi svojih predavanj v Trubarjevi hiši
literature v Ljubljani; predavanja vsako tretjo sredo v mesecu organizira
8
