Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 177
Geza Erniša
4. Vsebina Luthrove teologije v luči luteransko-katoliškega dialoga:
V tem poglavju so eni in drugi teologi predstavili nekaj najpomemb-
nejših teoloških pogledov Martina Luthra. Gotovo ne gre za to, da bi
pričakovali, da bi se katoličani in luterani strinjali z vsem, kar je Luther
učil, vendar pa je bila dosežena neka normativna stopnja, ki omogoča
skupno nadaljnjo pot. Rdeča nit tega poglavja je zaobjeta v Luthrovem
pojmovanju opravičenja po veri in seveda njegov štirikratni sola. Sola
Scriptura, Sola Fide, Sola Gratia, Solus Christus. Kot predmet prihodnjih
pogovorov in iskanja za obe strani sprejemljivih rešitev pa seveda ostaja
vprašanje Gospodove Svete večerje ter apostolske sukcesije.
5. Peto poglavje je povabilo k skupnemu spominjanju reformacije na osnovi
zakramenta Svetega krsta, ki nas povezuje. Drugi vatikanski koncil uči:
Ljudje, ki so krščeni in verujejo v Kristusa, vendar ne pripadajo rimsko-
katoliški Cerkvi, so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa. Po
pravici se ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške cerkve
upravičeno priznavajo za svoje brate.
6. Šesto poglavje je sestavljeno iz petih ekumenskih imperativov. In sicer:
1. Katoličani in luterani naj vedno izhajajo iz perspektive edinosti in
ne iz perspektive ločitve, da bi krepili to, kar imajo skupnega, čeprav je
veliko lažje videti in doživljati razlike.
2. Luterani in katoličani se morajo stalno spreminjati ob srečevanju
z drugim in z medsebojnim pričanjem vere.
3. Katoličani in luterani naj bi se ponovno zavezali, da bodo iskali
vidno edinost, skupno naj izdelajo konkretne korake in vedno znova naj
stremijo k temu cilju.
4. Luterani in katoličani morajo skupaj ponovno odkriti moč evan-
gelija Jezusa Kristusa za naš čas.
5. Katoličani in luterani naj v oznanjevanju in služenju svetu skupaj
pričujejo za Božjo milost.
Dokument je brez dvoma odličen temelj za nadaljnji katoliško-lute-
ranski dialog. Pri tem pa moramo biti zelo pazljivi in ne dovoliti, da bi
drug drugemu očitali, kdo je bil bolj ali več kriv za cerkveni razkol. To
bi nas namreč vrnilo na začetek in k žalostni resnici, da ne razumemo
znamenja časa in izzivov, ki so postavljeni pred nas.
175
4. Vsebina Luthrove teologije v luči luteransko-katoliškega dialoga:
V tem poglavju so eni in drugi teologi predstavili nekaj najpomemb-
nejših teoloških pogledov Martina Luthra. Gotovo ne gre za to, da bi
pričakovali, da bi se katoličani in luterani strinjali z vsem, kar je Luther
učil, vendar pa je bila dosežena neka normativna stopnja, ki omogoča
skupno nadaljnjo pot. Rdeča nit tega poglavja je zaobjeta v Luthrovem
pojmovanju opravičenja po veri in seveda njegov štirikratni sola. Sola
Scriptura, Sola Fide, Sola Gratia, Solus Christus. Kot predmet prihodnjih
pogovorov in iskanja za obe strani sprejemljivih rešitev pa seveda ostaja
vprašanje Gospodove Svete večerje ter apostolske sukcesije.
5. Peto poglavje je povabilo k skupnemu spominjanju reformacije na osnovi
zakramenta Svetega krsta, ki nas povezuje. Drugi vatikanski koncil uči:
Ljudje, ki so krščeni in verujejo v Kristusa, vendar ne pripadajo rimsko-
katoliški Cerkvi, so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa. Po
pravici se ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške cerkve
upravičeno priznavajo za svoje brate.
6. Šesto poglavje je sestavljeno iz petih ekumenskih imperativov. In sicer:
1. Katoličani in luterani naj vedno izhajajo iz perspektive edinosti in
ne iz perspektive ločitve, da bi krepili to, kar imajo skupnega, čeprav je
veliko lažje videti in doživljati razlike.
2. Luterani in katoličani se morajo stalno spreminjati ob srečevanju
z drugim in z medsebojnim pričanjem vere.
3. Katoličani in luterani naj bi se ponovno zavezali, da bodo iskali
vidno edinost, skupno naj izdelajo konkretne korake in vedno znova naj
stremijo k temu cilju.
4. Luterani in katoličani morajo skupaj ponovno odkriti moč evan-
gelija Jezusa Kristusa za naš čas.
5. Katoličani in luterani naj v oznanjevanju in služenju svetu skupaj
pričujejo za Božjo milost.
Dokument je brez dvoma odličen temelj za nadaljnji katoliško-lute-
ranski dialog. Pri tem pa moramo biti zelo pazljivi in ne dovoliti, da bi
drug drugemu očitali, kdo je bil bolj ali več kriv za cerkveni razkol. To
bi nas namreč vrnilo na začetek in k žalostni resnici, da ne razumemo
znamenja časa in izzivov, ki so postavljeni pred nas.
175
