Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 182
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Cerkvah in skupnostih« je rekel: »Kristusov Duh jih je spoznal za vredne,
da jih uporabi kot sredstva odrešenja«. To pomeni: niso le elementi po-
svečenja, ampak so skupnosti, kjer so ti elementi živi in ki služijo temu,
da se ljudje odrešijo. Ta odprtost za to, da Sveti duh deluje tudi v drugih
Cerkvah, je temelj za ekumensko delovanje rimskokatoliške Cerkve. Če
se o drugih Cerkvah govori kot »o sredstvih odrešenja«, potem je to
določena oblika priznanja, čeprav ne popolno priznanje kot Cerkve v
katoliškem smislu – toda druge Cerkve si niti ne želijo postati Cerkev
v katoliškem smislu, s papežem na čelu. Pri ekumenskih srečanjih in
dialogih pa se ni spremenila le katoliška Cerkev, tudi luteranske Cerkve
so postale v svojem odnosu do katoliške Cerkve drugačne. Veliko sodb o
katoliški Cerkvi so prepoznale kot predsodke in jih odpravile, predvsem
Lutrovo pojmovanje papeža kot antikrista.
Tri spremembe so torej omogočile pot od konflikta do skupnosti med
katoliško Cerkvijo in luteranskimi Cerkvami: drugi vatikanski koncil s
svojo odprtostjo za ekumeno; teološki dosežek ekumenskih dialogov in
njegov povzetek v Skupni izjavi o nauku o opravičenju; srečanja kristjanov
različnih veroizpovedi v stiskah, ki so privedla do spoznanja tistega, kar
je skupno.
Papež Janez XXIII. je pred več kot 50 leti izjavil: »To, kar nas povezuje,
je močnejše od tega, kar nas deli.« Ta ugotovitev se je od takrat vedno
znova izkazala kot prava, tako v dialogih kot v srečanjih, čeprav je včasih
prihajalo do nazadovanj in vznemirjanj.
Zdi se mi pomembno, da spoznate te spremembe, da bi lahko dojeli,
kako smo katoličani in luterani resnično na poti »od konflikta do skup-
nosti«. To ima bistven vpliv tudi na to, ali bomo lahko skupaj obujali
spomine na reformacijo pred 500 leti. To ni enostavno, kajti navkljub
opisanim spremembam imajo luterani in katoliki popolnoma različne
misli in čustva, ko slišijo besedo »reformacija«. Luterani pomislijo na
vnovično odkritje evangelija, svobodo in gotovost vere, avtoriteto Svetega
pisma, medtem ko katoličani spontano pomislijo na delitev Cerkve. Zato
katoličani vedno znova izjavljajo: leta 2017 nimamo česa praznovati, saj
se praznuje lahko le nekaj dobrega, cerkveni razkol pa to ni. Pred nami
v komisiji je bila torej težavna naloga.
Pot, ki smo jo našli, je naslednja:
180
Cerkvah in skupnostih« je rekel: »Kristusov Duh jih je spoznal za vredne,
da jih uporabi kot sredstva odrešenja«. To pomeni: niso le elementi po-
svečenja, ampak so skupnosti, kjer so ti elementi živi in ki služijo temu,
da se ljudje odrešijo. Ta odprtost za to, da Sveti duh deluje tudi v drugih
Cerkvah, je temelj za ekumensko delovanje rimskokatoliške Cerkve. Če
se o drugih Cerkvah govori kot »o sredstvih odrešenja«, potem je to
določena oblika priznanja, čeprav ne popolno priznanje kot Cerkve v
katoliškem smislu – toda druge Cerkve si niti ne želijo postati Cerkev
v katoliškem smislu, s papežem na čelu. Pri ekumenskih srečanjih in
dialogih pa se ni spremenila le katoliška Cerkev, tudi luteranske Cerkve
so postale v svojem odnosu do katoliške Cerkve drugačne. Veliko sodb o
katoliški Cerkvi so prepoznale kot predsodke in jih odpravile, predvsem
Lutrovo pojmovanje papeža kot antikrista.
Tri spremembe so torej omogočile pot od konflikta do skupnosti med
katoliško Cerkvijo in luteranskimi Cerkvami: drugi vatikanski koncil s
svojo odprtostjo za ekumeno; teološki dosežek ekumenskih dialogov in
njegov povzetek v Skupni izjavi o nauku o opravičenju; srečanja kristjanov
različnih veroizpovedi v stiskah, ki so privedla do spoznanja tistega, kar
je skupno.
Papež Janez XXIII. je pred več kot 50 leti izjavil: »To, kar nas povezuje,
je močnejše od tega, kar nas deli.« Ta ugotovitev se je od takrat vedno
znova izkazala kot prava, tako v dialogih kot v srečanjih, čeprav je včasih
prihajalo do nazadovanj in vznemirjanj.
Zdi se mi pomembno, da spoznate te spremembe, da bi lahko dojeli,
kako smo katoličani in luterani resnično na poti »od konflikta do skup-
nosti«. To ima bistven vpliv tudi na to, ali bomo lahko skupaj obujali
spomine na reformacijo pred 500 leti. To ni enostavno, kajti navkljub
opisanim spremembam imajo luterani in katoliki popolnoma različne
misli in čustva, ko slišijo besedo »reformacija«. Luterani pomislijo na
vnovično odkritje evangelija, svobodo in gotovost vere, avtoriteto Svetega
pisma, medtem ko katoličani spontano pomislijo na delitev Cerkve. Zato
katoličani vedno znova izjavljajo: leta 2017 nimamo česa praznovati, saj
se praznuje lahko le nekaj dobrega, cerkveni razkol pa to ni. Pred nami
v komisiji je bila torej težavna naloga.
Pot, ki smo jo našli, je naslednja:
180
