Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 181
Theodor Dieter
da si stavka, ki sta si na ravni govora nasprotna, tudi stvarno nasprotu-
jeta. Zgodovinsko raziskovanje je tako pomagalo, da so Luthrov odnos
do katoliškega učenja uzrli z novimi očmi. Kjer so prej videli nasprotja,
lahko zdaj vidimo različne poudarke, hkrati pa smo odkrili mnoge sku-
pne značilnosti. Pomembno je bilo tudi, da je v zadnjih stotih letih prišlo
do mogočnega razvoja katoliškega raziskovanja Biblije; v razumevanju
Biblije se evangeličanski in katoliški razlagalci v marsičem strinjajo. Tudi
to je spodbujalo približevanje.
Vedno znova pa je bilo slišati tudi pripombe: teologi so morda res
prepričani, da v mnogih vprašanjih cerkvenega nauka ni več katoliško-
-luteranskih razhajanj, toda ali je to tudi stališče Cerkva? Kaj k temu
pravi uradno rimskokatoliško cerkveno učiteljstvo?
Da bi odgovorili na to vprašanje, so vzeli v vizir središčno temo re-
formacije, namreč nauk o opravičenju. Le ta obravnava vprašanje, kako
se človek pred Bogom opraviči, kako pride do odrešenja, kako najde
odrešujočo skupnost z Bogom? V času reformacije je bilo ob tej temi
veliko silovitih nasprotovanj. Kakšno vlogo ima vera, kakšno vlogo imajo
dobra dela, ko se sprašujemo o opravičenju pred Bogom? Petdeset let so
trajale teološke raziskave, hkrati je potekalo veliko dialogov v različnih
državah. Večina dialogov in raziskav je prišla do rezultata: katoličani in
evangeličani govorijo včasih različen jezik, zato prihaja velikokrat do
nesporazumov, imajo tudi različne poudarke, toda v jedru se strinjajo, v
bistvenem zagovarjajo skupno pojmovanje. To so člani komisije povzeli
v relativno kratkem dokumentu in ga predali v presojo evangeličanskim
Cerkvam in rimskokatoliškemu učiteljstvu.
Večina luteranskih Cerkva in rimsko učiteljstvo so soglašali, zato sta
Svetovna luteranska zveza in Rim uradno in svečano podpisala izjavo
glede nauka o opravičenju 31. oktobra 1999. Cerkve kot Cerkve so se
pogovorile in razglasile, da je vprašanje, ki je veljalo kot sporno, rešeno.
To je druga globoko segajoča sprememba.
Tretja sprememba: Drugi vatikanski koncil je odnos med rimsko-
-katoliško Cerkvijo in luteranskimi Cerkvami postavil na nov temelj.
Pripoznal je, da so tudi izven meja katoliške Cerkve »elementi posvečenja
in resnice«, da torej obstaja pravo teološko spoznanje in pot odrešenja
tudi zunaj katoliške Cerkve. Koncil je stopil še korak dalje. O »ločenih
179
da si stavka, ki sta si na ravni govora nasprotna, tudi stvarno nasprotu-
jeta. Zgodovinsko raziskovanje je tako pomagalo, da so Luthrov odnos
do katoliškega učenja uzrli z novimi očmi. Kjer so prej videli nasprotja,
lahko zdaj vidimo različne poudarke, hkrati pa smo odkrili mnoge sku-
pne značilnosti. Pomembno je bilo tudi, da je v zadnjih stotih letih prišlo
do mogočnega razvoja katoliškega raziskovanja Biblije; v razumevanju
Biblije se evangeličanski in katoliški razlagalci v marsičem strinjajo. Tudi
to je spodbujalo približevanje.
Vedno znova pa je bilo slišati tudi pripombe: teologi so morda res
prepričani, da v mnogih vprašanjih cerkvenega nauka ni več katoliško-
-luteranskih razhajanj, toda ali je to tudi stališče Cerkva? Kaj k temu
pravi uradno rimskokatoliško cerkveno učiteljstvo?
Da bi odgovorili na to vprašanje, so vzeli v vizir središčno temo re-
formacije, namreč nauk o opravičenju. Le ta obravnava vprašanje, kako
se človek pred Bogom opraviči, kako pride do odrešenja, kako najde
odrešujočo skupnost z Bogom? V času reformacije je bilo ob tej temi
veliko silovitih nasprotovanj. Kakšno vlogo ima vera, kakšno vlogo imajo
dobra dela, ko se sprašujemo o opravičenju pred Bogom? Petdeset let so
trajale teološke raziskave, hkrati je potekalo veliko dialogov v različnih
državah. Večina dialogov in raziskav je prišla do rezultata: katoličani in
evangeličani govorijo včasih različen jezik, zato prihaja velikokrat do
nesporazumov, imajo tudi različne poudarke, toda v jedru se strinjajo, v
bistvenem zagovarjajo skupno pojmovanje. To so člani komisije povzeli
v relativno kratkem dokumentu in ga predali v presojo evangeličanskim
Cerkvam in rimskokatoliškemu učiteljstvu.
Večina luteranskih Cerkva in rimsko učiteljstvo so soglašali, zato sta
Svetovna luteranska zveza in Rim uradno in svečano podpisala izjavo
glede nauka o opravičenju 31. oktobra 1999. Cerkve kot Cerkve so se
pogovorile in razglasile, da je vprašanje, ki je veljalo kot sporno, rešeno.
To je druga globoko segajoča sprememba.
Tretja sprememba: Drugi vatikanski koncil je odnos med rimsko-
-katoliško Cerkvijo in luteranskimi Cerkvami postavil na nov temelj.
Pripoznal je, da so tudi izven meja katoliške Cerkve »elementi posvečenja
in resnice«, da torej obstaja pravo teološko spoznanje in pot odrešenja
tudi zunaj katoliške Cerkve. Koncil je stopil še korak dalje. O »ločenih
179
